Glasba> Tolpa bumov

Izšla je druga plošča newyorških frajerjev The Rapture, ki so nam v spominu ostali predvsem po zaslugi prvenca »Echoes«, s katerim so zajezdili na valu postpunk preporoda. The Rapture so zamenjali producenta in založbo ter še dodatno navili gumb za napisom »bass«, tako da je plošča »Pieces Of The People We Love« še bolj plesno usmerjena. Sledi seveda večno vprašanje. Ali je drugi album (vsaj) tako dober, kot je bil njegov odličen predhodnik? (v celoti!) ...

*

Izšla je druga plošča newyorških frajerjev The Rapture, ki so nam v spominu ostali predvsem po zaslugi prvenca »Echoes«, s katerim so zajezdili na valu post-punk preporoda. The Rapture so zamenjali producenta in založbo ter še dodatno navili gumb za napisom »bass«, tako da je plošča »Pieces Of The People We Love« še bolj plesno usmerjena. Sledi seveda večno vprašanje. Ali je drugi album (vsaj) tako dober, kot je bil njegov odličen predhodnik?

Preden pa poskusimo odgovoriti na to vprašanje, ki sploh ni tako zelo enostavno, pa sledi kratek zgodovinski oris dogodkov, ki so pripeljali do fenomena The Rapture. Kljub temu, da so The Rapture, eni od nosilcev newyorške plesno-punkovske glasbene scene, izvor benda sega na ameriško zahodno obalo. Takrat še trio, ki je deloval pod okriljem založbe Sub Pop, se je zvočno gibal v bolj kitarskih vodah. Sledila je selitev v New York ter nekaj kadrovskih menjav, po katerih se je zasedba v obliki kvarteta, ohranila do danes. Najpomembnejši dogodek v zgodovini tega benda sploh, pa se je brez dvoma zgodil, ko so The Rapture prišli v kontakt s producentskim dvojcem Death From Above za katerim se skrivata Tim Goldsworthy ter James Murphy, ki ga danes poznamo predvsem kot vodjo projekta LCD Soundsystem. Kot rezultat sodelovanja med bendom ter dvojcem Death From Above, leta 2003 izide odličen album Echoes. Goldsworthy ter Murphy, kitarsko zveneče The Rapture, zvočno popolnoma predrugačita, tako da se v opisu benda začneta pojavljati besedi »disco« ter »dance«. Plošča »Echoes« doživi precejšen komercialni uspeh, v veliki meri tudi zaradi skladbe »House of Jealous Lovers«, ki osvoji svetovna plesišča. Bend nato leto in pol preživi na turneji, na kateri obdelajo odre širom sveta. V okviru rock preporoda iz začetka desetletja, se po zaslugi The Rapture, pa tudi ostalih bendov, omenimo zgolj newyorške Radio 4, začne intenzivno razvijati disco oziroma plesno usmerjena zvrst rocka, ki se v veliki meri opira na izročilo post-punka osemdesetih.

Letos septembra, tri leta po prvem albumu »Echoes«, je izšel drugi album skupine The Rapture naslovljen z »Pieces of the People We Love«. Na njem The Rapture še bolj stopijo v plesne vode ter hkrati potegnejo rez s svojo rockovsko zgodovino, tako da kitar skoraj ni slišati, če pa že, imajo te vlogo zvočnega okraska. V ospredju so bas in tolkala, ki diktirajo plesni ritem plošče. Kot dediščina sodelovanja z Death From Above, se v nekaterih komadih ohranjajo nervozno zavijajoči vokali ter odmevajoče kitare. Sicer pa je plošča produkcijsko izpiljena do sijaja, torej občutno preveč ter kot taka pripravljena za vstop na mainstream glasbeno tržišče.

Če je bila Echoes našponana plošča, ki je poslušalca vse do izteka držala v svojih krempljih, deluje plošča »Pieces of the People We Love« bolj kot zbirka na prvi posluh všečnih hitov, ki eden z drugim nimajo veliko skupnega. In zaradi tega zveni, kot da The Rapture z njo zgolj želijo obdržati svoj status na sceni, ki pa se je v treh letih precej spremenila. Predvsem po zaslugi izdaj bendov kot so »Bloc Party«, »The Go! Team« ter nenazadnje »LCD Soundsystem«. The Rapture ne ozirajoč se na vse to, na osnovi stare slave, za katero je bolj kot oni sami zaslužna producentska dvojica »Death From Above«, skušajo dokazati, da so še vedno največji frajerji, čeprav v resnici niso.

Sicer pa gre upati, da ta disko mezga z vse preveč konzervansov, bolje zveni v živo. O tem se bo moč prepričati že 3. oktobra, ko The Rapture nastopijo v Munchen-u.

pripravil Primož Vozelj