NARAVNO PRAVO, DRŽAVLJANSKA NEPOSLUŠNOST IN ANARHIJA

Ključni problem vsake teorije naravnega prava je jasna določitev naravnega reda, na katerega se sklicuje. Že pri grških sofistih in Platonu velja narava za vsebino hierarhično stopnjevanega reda, v katerem je vsakemu bitju po njegovi biti dodeljeno ustrezno mesto. Naravno pravo je torej naravno zato, ker ustreza človekovi naravi. V skladu s svojo naravo človek s posredovanjem zavesti in svobode, s svojim umom dojema smotrni red narave kot izvor načel, ki jih mora uresničiti v lastni eksistenci. Problem takega dojemanja je že od samih teoretičnih začetkov v tem, da so kriteriji, na osnovi katerih se določa, kaj so normativni vidiki narave, torej tisti, ki naj bi postali splošno sprejete norme človeškega delovanja, načelno nejasni.

Novodobno naravno pravo si - izhajajoč iz modernega razumevanja znanosti - prizadeva izogniti navedeni težavi in se konstituirati kot racionalno naravno pravo tako, da izhaja iz narave kot v osnovi opisne materialne kauzalne strukture. Človeka pojmuje kot razumno bitje, a tudi kot bitje interesov, oziroma potreb. Naravno stanje, predhodno civilnemu, ki ga za oporišče uporabljajo vse moderne teorije naravnega prava, se razlaga kot stanje, v katerem razum še ni prevladal, oziroma kot stanje kaosa, ki ne ustreza človekovi eksistenci. Prehod iz metodično primarnega naravnega stanja v civilno je možen le s pomočjo družbene pogodbe. Ta pogodba, vzeta kot metodična osnova moderne države, izhaja iz predpostavke, da ljudje pristajajo na podrejanje zakonom in oblasti pod pogojem, da imajo zagotovljene osnovne človekove pravice in svoboščine, torej varnost, ki je v naravnem stanju nimajo. Na ta način ima naravno pravo v modernejših postavkah dvojno funkcijo - delegitimizira vsako ureditev, ki ne sloni na načelu razumsko posredovane narave, pa tudi legitimizira novo ureditev, ki po nosilni metodični predpostavki temelji na družbeni pogodbi. Od Grotiusa dalje se človeškemu razumu pripisuje sposobnost preučevanja zakonitosti narave kot božje stvaritve, s čimer se utemeljuje racionalna osnova novodobnega naravnega prava. Moderno naravno pravo se konča s Fichtejevo teorijo prava, ki postavi pod vprašaj samo institucijo pogodbe, saj pripisuje subjektu pravico, da po lastni presoji razveljavi pogodbo. S tem pa se sesuje celotna pravna konstrukcija, ki izhaja iz naravnega prava.

Naravno pravo postane ponovno aktualno po drugi svetovni vojni, ko služi kot osnova za sodne procese proti vojnim zločincem iz nacističnih vrst. Ker so nacionalsocialisti prišli na oblast z zmago na volitvah ter kasneje sprejeli celo vrsto zakonov in predpisov, ki so omogočili represijo in fizično uničenje milijonov ljudi, je bilo treba najti pravno osnovo za sojenje zločincem, ki so - gledano strogo formalno - spoštovali pravne norme. To osnovo so našli v naravnem pravu, ki se od takrat pogosto uporablja tudi kot osnova mednarodno - pravnih norm. Čeprav večina sodobnih držav ne temelji več na predpostavki družbene pogodbe in naravnem pravu, ostaja predpostavka konsenza o vrednotah skupnosti, ki pogosto opravlja isto funkcijo. V današnjih okoliščinah se na naravno pravo pretežno sklicujejo politične sile in gibanja, ki skušajo dokazati nelegitimnost posameznih ureditev ali svetovne ureditve v celoti. To je v zadnjih desetletjih še zlasti značilno za različna globalna gibanja ekološkega in mirovnega profila. Prav tako so se na naravno pravo sklicevala številna prizadevanja za uničenje realnega socializma, saj ta tip ureditve ni zagotavljal niti osnovnih človekovih pravic.

Pojem državljanske neposlušnosti označuje zavestno, nenasilno politično dejanje v nasprotju z zakonom, ki ima za cilj spremembo zakona, proti kateremu se protestira ali spremembo politične aktivnosti aktualne oblasti. Ideja državljanske neposlušnosti izhaja iz anglo - ameriške tradicije, njena najbolj znana primera pa sta boj Martina Luthera Kinga za pravice temnopoltih ter demonstracije proti vojni v Vietnamu. Državljanska neposlušnost je politično dejanje zato, ker se upira strukturam, ki imajo politično moč, pa tudi zato, ker se to dejanje opravičuje s političnimi načeli pravičnosti, ki naj bi veljala v vseh demokratičnih družbah. Zaradi tega je državljanska neposlušnost usmerjena proti stalnim in namernim kršitvam osnovnih načel pravičnosti, kar je razvidno iz kršitev človekovih pravic in svoboščin. Z dejanjem državljanske neposlušnosti manjšina prisili večino, da razmisli, ali bo sprejela njene legitimne zahteve. Čeprav je državljanska neposlušnost praviloma nenasilna manifestacija, lahko vsebuje določeno količino simboličnih oblik nasilja, kot so blokade cest ali ritualno uničevanje državnih in političnih simbolov. Glavna predpostavka državljanske nepokorščine je izčrpanost vseh legalnih, zakonskih možnosti za odpravo krivice, pri tem pa se skrbi za to, da se z dejanjem ne doseže meja splošnega nespoštovanja ustave in zakonov. Zaradi tega je treba državljansko neposlušnost razlikovati od legalnih oblik protesta, kot so stavke in še posebej od nasilnih oblik odpora, med katere sodijo oboroženi upori in politične revolucije.

Pojem anarhija obstaja že v Antični Grčiji. Grški filozofi ga uporabljajo za označevanje kaosa v izkrivljeni demokraciji, oziroma kot sinonim za brezvladje in odsotnost zakonitosti. V podobnem kontekstu se pojem uporablja tudi v srednjem veku, zatem v zgodnji francoski in angleški politični teoriji ter v času francoske revolucije. Pierre - Joseph Proudhon je bil prvi socialni teoretik, ki je v svojem delu "Kaj je lastnina", objavljenem leta 1842, pojem anarhizem uporabil v pozitivnem kontekstu , saj je z njim označil humanistični ideal pravične družbe. Za Proudhona anarhija predstavlja dobesedno idealno družbo, oziroma skupnost brez kakršnekoli zunanje prisile, katere realizacija ni stvar bližnje prihodnosti. Za razliko od tega ideala čiste anarhije pa je imel Proudhon za neposredno uresničljivo politično skupnost, ki bi temeljila na konfederaciji suverenih komun. V njegovi teoriji anarhije je komuna primarna in izvorna politična skupnost, ki skupaj z delavskimi asociacijami tvori neprisilno skupnost - konfederacijo komun.

Neposredna demokracija v politiki in v ekonomiji mutualistično gospodarstvo, zasnovano na delavskem samoupravljanju, sta dva osnovna konstitutivna elementa anarhistične ureditve. V tem okviru so se gibali Proudhon in njegovi nasledniki, razlike med njimi pa so nastajale v pogledu razumevanja lastniških odnosov v mutualističnem gospodarstvu. Komunistični anarhisti, kot Mihail Bakunin in Petar Kropotkin, so namreč zagovarjali popolno odsotnost lastništva, medtem ko je bil Proudhon pristaš mešanega gospodarstva in skupne lastnine v okviru delavskih asociacij. Glede strukture politične skupnosti pa komuna v vseh variantah anarhizma nastopa kot osnovni nosilec političnega procesa. Razlike se pojavljajo le v stopnji odstopanja od čistega ideala anarhije, oziroma v stopnji vključevanja predstavniške demokracije v politični proces, zasnovan na načelu neposrednega sodelovanja vseh državljanov.

Proudhonovo razumevanje anarhizma se kot konstitutivno načelo ureditve uresniči v Pariški komuni leta 1871. Na podlagi te izkušnje njegove ideje posredno ali neposredno vse do današnjih dni vplivajo na cel spekter socialističnih idej in gibanj. Z vidika zgodovine je najpomembnejši proudhonovec Karl Marx, ki je v svojem spisu "Državljanska vojna v Franciji" v celoti prevzel Proudhonove ideje o komuni in samoupravljanju delavcev, ne da bi njegovo ime sploh omenil. Ruski anarhistični revolucionar Bakunin od Proudhona prevzame idejo družbe kot konfederalne organske skupnosti asociacij in komun, strukturirane od spodaj navzgor. Gre za družbo brez države in politične prisile, brez privatne lastnine in pozitivnega prava. Tržno funkcijo povezovanja ekonomije nadomesti identičnost interesov in socialnih teženj. Podobno teorijo zastopa tudi Petar Kropotkin, čigar anarhistični komunizem temelji na skupni lastnini proizvodnih sredstev ter načelu delitve po potrebah. Globalna družba je mozaik povsem suverenih in v vsakem pogledu samozadostnih komun. Asociacije delujejo v okviru komun, vendar so v svojih aktivnostih povsem samostojne. Načelo odločanja je splošno soglasje, namesto tržnega gospodarstva pa obstaja menjava v naravi.

Ker je delitev dela ukinjena, ekonomija v sodobnem pomenu te besede ne obstaja. Najpomembnejši poizkus operacionalizacije načel anarhizma predstavlja program španske organizacije Generalna konfederacija dela iz leta 1936, ki je tedaj štela okoli dva milijona članov. Program insistira na ustvarjanju družbe brez države, prava in drugih vrst prisile. Kot svoje sredstvo predvideva komune in druge komplementarne organizacije, vključujoč federacije komun in delavskih asociacij. Nagrajevanje se vrši po potrebah, ves zapleteni mehanizem socialnega življenja pa se brez tržišča, denarja in prisile regulira s pogodbami in delavskimi boni. Komuna je avtohtona, samoupravna in svobodna institucija, ki temelji na neposredni in totalni samoupravi. Uresničitev navedenega programa v praksi so skušali med špansko državljansko vojno doseči tako, da so ustanovili številne kmetijske komune, zabeležen pa je tudi poizkus uvajanja delavskega samoupravljanja v industrijo in železnico Katalonije.

Do teoretičnih in praktičnih razhajanj med različnimi anarhističnimi gibanji prihaja pri vprašanju uporabe nasilnih ali nenasilnih metod boja za uresničenje anarhističnih ciljev. Na koncu 19. in v začetku 20. stoletja se je v okviru anarhističnih gibanj pojavila ideja o "propagandi z dejanji", ki je prinesla dve desetletji političnih atentatov ter poskusov usmerjanja pozornosti javnosti na probleme v družbi in državi s političnim nasiljem. Anarhizem se je s časom oddaljil od tega koncepta, ker so ugotovili, da je strategija nasilja škodljiva tako za gibanje samo, kot za družbo. Anarhisti so spoznali, da se po vsakem umoru diktatorja pojavi deset drugih, ki so čakali, da zavzamejo njegovo mesto, ter da oblast po takem dejanju dobi dodatno opravičilo za povečanje svoje moči in še večjo represijo nad tistimi, ki se z njo ne strinjajo. Vendar so dileme o uporabi strategije "propagande z dejanji" ostale vse do današnjih dni, ko je boj anarhističnih organizacij in gibanj pretežno usmerjen proti globalnemu kapitalizmu. Pripadniki najbojevitejših anarhističnih organizacij napadajo in uničujejo trgovine in poslovne prostore multinacionalnih kompanij in institucij, ki so glavne nosilke ekonomske globalizacije, z obrazložitvijo, da je ekonomska škoda in napad na dobiček edini jezik, ki ga globalni kapitalizem razume. Na množičnih antiglobalističnih demonstracijah, organiziranih v Philadelphiji, Seattlu in Genovi, po svoji izjemni ostrini izstopa anarhistična organizacija "Black Block", ki v svojem razglasu poziva k nastanku organiziranega gibanja proti korporacijski in državni tiraniji v Ameriki in celem svetu:

"Mi prepoznavamo probleme, zaradi katerih sta siromašni in delavski sloj družbe izgubili nadzor nad svojimi skupnostmi in tudi lastnimi življenji. Demokratska in republikanska stranka v Ameriki povsem jasno podpirata družbene odnose, v katerih se tiranija nadaljuje. S podporo smrtni kazni, militarizmu in korporacijam ter zmanjševanjem javne porabe so te stranke - kot tudi ostale - dokazale, da dajejo dobičku prednost pred ljudmi. Z organizacijo "črnih blokov" in uporabo neposredne akcije kot metode se mi upiramo temu netolerantnemu in nesprejemljivemu sistemu. Kot anarhisti in anarhistke verjamemo, da je privatna lastnina kraja, državna pa sredstvo za zaščito interesov korporacij, ter da je treba obe uničiti zaradi nastanka družbe, osnovane na medsebojni pomoči in osebni svobodi. V sistemu, ki ga zanima le dobiček, je najučinkovitejša oblika protesta, da udarimo zatiralca po žepu. Povzročanje ekonomske škode z uničevanjem lastnine - kar je ena od oblik strategije neposredne akcije - je zelo učinkovit način za dosego tega cilja. Da navedeno ni zgolj teorija, potrjuje tudi dejstvo, da je po naših akcijah proti WTO v Seattlu diskusija o globalnem kapitalizmu in demokraciji končno prišla v javni diskurz, ter se nahajamo na robu nove družbene revolucije. Mi nismo teroristi in nismo izolirana skupina. Predstavljamo koalicijo različnih rasnih, razrednih in političnih skupin, ki so resno zainteresirane za nastanek smiselne demokracije ter borbo proti resničnim teroristom - korporacijski Ameriki in policijski državi. Dajemo podporo tlačenim narodom, da organizirajo odpor proti moči in privilegijem. Naprej v anarhistično družbeno revolucijo!"

Prav v citiranem razglasu organizacije "Black Block" lahko opazimo bistveno razliko med državljansko neposlušnostjo in radikalnim anarhizmom. Medtem ko se z metodo državljanske neposlušnosti poudarjata toleranca in nenasilje, militantni anarhizem zagovarja agresijo in uničevanje. Iz teh razlogov militantni anarhizem doživlja kritike celo iz bolj umirjenih anarhističnih krogov, ki menijo, da organizacije, kot so "Black Block", diskreditirajo anarhistično gibanje in povečujejo prastare predsodke o anarhistih kot nasilnežih in proizvajalcih kaosa. Poleg tega kontradikt predstavlja že samo dejstvo, da se uresničevanje osnovnega programa anarhizma - odprava nasilja in prisile v družbenih in medčloveških odnosih, dosega z nasilnimi sredstvi. Čeprav anarhizem v svojih ideoloških postulatih o organizaciji in funkcioniranju družbenih struktur deluje povsem utopično in celo nesmiselno, ima to gibanje brez dvoma svojo vrednost in privlačnost v domeni prizadevanj za svobodo posameznika in univerzalne ideale pravičnosti na osnovi naravnega prava.

No, tudi na tem področju je bil anarhizem v nekaterih primerih "bolj papeški od Papeža", pa tako bizarno zveni podatek, da so že omenjeni španski anarhisti leta 1936 v procesu ukinjanja "nepravičnih" družbenih institucij odpravili tudi zapore, ter izpustili na svobodo vse zapornike, ne glede na težo in vrsto kazni. Pozitivna plat pridobitev anarhističnega delovanja je tudi prizadevanje za odpravo pogubnih tendenc tehnologije, da bi se človeški rod izoliral od naravnega okolja ter gledal nanj kot na nekaj, kar obstaja le za to, da bi mu služilo. V zadnjih dvajsetih letih je k globalnemu porastu popularnosti anarhizma - še posebej med mlajšo populacijo - precej prispevalo glasbeno - subkulturno "punck rock" gibanje, ki na nivoju sporočil in ikonografije prevzame anarhistične ideološke obrazce. Pa za konec - s parafrazo gurujev puncka Sex Pistols - lahko pridemo do zaključka, da anarhizem morda predstavlja "največjo rock and roll prevaro" in iluzijo do te mere, kot je na današnji stopnji razvoja človeštva iluzija tudi sama ideja popolne svobode.

Stevica Šuša

na izhodiščno stran/ na prvu stranicu