Glasba> Tolpa bumov

Kultni dj ter producent z novim albumom ponovno dokazuje, da sodi med kopico najbolj izpostavljenih glasnikov sodobne elektronske glasbe. Skozi njegovo tipično formo – manj pove več – se sprašuje o odnosu okolja do posameznika in obratno, potrebo po umetniškem izražanju pa postavlja celo pred družino. Skozi to perspektivo se znajde v nekem povsem tujem svetu (v prenešenem pomenu Japonski, kjer je v lanskem letu deloval kot rezident v tokijskem klubu Womb), sam s sabo in s svojo glasbo. Tega občutka odtujenosti se loti skozi fascinacijo nad vesoljem in ponovno ustvari svoj najbolj dovršen album, ki ga postavlja daleč pred sorodno produkcijo. (v celoti!) ...

* Jeff Mills po dvajsetih letih delovanja še vedno ostaja nedosegljiva figura na piedestalu techno glasbe. V to nas na primer prepriča že z eno, vsega minuto in pol dolgo skladbo z novega albuma ‘One Man Spaceship’, v kateri skozi povsem okleščen minimalizem servira več vznemirljivosti kot je premore osemindevetdeset odstotkov sodobne elektronske glasbe. Pri tem se pojavi paradoks, da ta Millsova genialna skladateljska žilica ostaja v senci njegovega dj-ejevskega zvezdniškega statusa. Milijoni fenov širom sveta v njem pač najprej vidijo kultnega dj-a z nenadkriljivo tehniko in šele potem tudi producenta, ki pa z zadnjimi, vse bolj raziskovalnimi ploščami ne dosega več kriterijev te iste klubske scene. Po drugi strani pa ta njegov klubski sloves odvrne pozornost poslušalstva, ki že ob omembi ecstasy subkulture le odmahne z roko. Res je, da je popularnost del Millsove entitete, a vseeno bi bilo potrebno potegniti ločnico med njegovimi rezidencami po najbolj prestižnih klubih na vseh koncih sveta, številnimi (rečeno v navednicah) komercialnimi projekti, kot je bil na primer tisti z montpellierskimi filharmoniki, ter njegovo skladateljsko vrednostjo, ki ga postavlja ob bok najbolj samosvojih, v prihodnost zazrtih sodobnih umetnikov.

In kaj je tisto, kar ga dela edinstvenega? Medtem, ko je prvi val še delujočih detroitskih techno producentov ujet v neko tipično formo in ko velik del mlajših severnoameriških ter evropskih techno veljakov išče nove izrazne možnosti, Mills znotraj polja, ki si ga je odprl že na začetku kariere, vedno znova najde še neodkrit prostor. Pri tem se bržkone lahko zahvali tudi glasbeni širini, ki jo je pridobil na lokalni radijski postaji v osemdestih letih minulega stoletja. S čarobnimi seti, v katerih se je znašlo vse od funka, soula, hip hopa pa do zgodnjih nemških pop elektronikov in severnoameriških minimalistov, si je postavil temelje, na katerih je minimalistični techno pripeljal do perfekcije. Pri tem početju mu uspešno sledita le Richie Hawtin, pod psevdonimom Plastikman, ter delno zgodnejši izraz Mika Vainia, polovice fincev Pan Sonic. Sicer gre za tri samosvoje stile, a je vsem trem skupna estetika povsem okleščenega minimalizma.
Na albumu ’One Man Spaceship’ Mills nadaljuje z v vesolje zazrto tematiko, ki jo je načel s prejšnjim albumom ‘Contact Special’. Ta njegova fascinacija nad skrivnostnim, brezmejnim prostorom pa za razliko od kakšnega Sun Ra-ja ali pa nekaterih scratcherjev, odpira povsem tuzemske teme. Na primer stanja odtujenosti in osamljenosti, ki hodita z roko v roki s časom, ki ga je Mills v zadnjih dveh letih preživel v deželi vzhajajočega sonca. Odlično ujame čas, ki ga ob ustvarjanju glasbe sam preživi v studiju, ko se povsem distancira od zunanjega sveta in tudi svojih najbližjih. Bolj kot pisanje prijetne glasbe ga torej ponovno zanima podajanje novih idej. Te posreduje skozi minimalistično formo, s katero vzpodbudi poslušalčevo samoiniciativo in mu odpre več prostora za lastno projekcijo na to kar posluša. Pri tem je možnost, da ta prezre osnovno sporočilo, precej majhna. Tudi v primeru, da spregleda teorijo in koncept, na katerih je album zasnovan. Kontrast med melodičnimi zvočnimi teksturami in delikatnimi ritmičnimi eksperimentiranji namreč ustvari izjemno luciden vpogled v Millsovo postavitev posameznika v okolje.
Če je predhodnja plošča ’Contact Special’ veljala za Millsovo najbolj celovito delo, lahko isto rečemo tudi za novi album. ’One Man Spaceship’ glasbenikov brezčasni izraz ponovno nadgradi in ga postavi daleč v prihodnost. Tja, kjer bo skozi retrospektivo prišel še do večje veljave.

pripravil Goran Kompoš