Glasba> Huda ura

Kot bi rekli Slovenci: "reči so stvari", in bi prevedli Hrvati: "rijeći su stvari", ali kot bi Slovenci prevedli nazaj: "besede so stvari"... Torej imajo besede telesa, kar pomeni, da niso enostavne zgradbe, ampak bogato (če tudi ne očividno) ozadje. Skratka: besede so abstrakcije, kompleksna telesa, sistemi, mehanizmi (organizmi?), tako kot mi, ki jih uporabljamo. Vse abstrakcije so torej kompleksna telesa, pravzaprav črne škatle... Pomen ni en sam pomen - pomenov je toliko, "kolikor je uporabnikov besed..."

Več o temi "utelesitve" (objektivizacije, abstraktnih teles, ...) lahko preberete na domači strani projekta Estetski stroji. Fotke smo si sposodili pri Mladini, fotkal pa je Miha Fras.

Naslov "Estetski stroji" seveda ne pomeni enostavno stroje za proizvodnjo estetike, saj tako običajno pojmujemo zvrst strojev, ki jim pravimo orodja ali inštrumenti ali pripomočki - spadajo pa med protetične podaljške človekovega telesa. Podobno so tudi miselni vzorci, navade in teorije povsem enakovredni protetični podaljški. Tokrat smo si sicer naredili prav take naprave, vendar smo motivacijo, smisel dejanja, prenesli na medčloveške odnose. Pri tem smo hoteli omogočiti vrsto odtenkov, kljub temu pa jih ohraniti razvidno reducirane. Na prvem mestu je bila potreba po hkratnem soodvisnem (kolektivnem) - med dvema (partnerjema), kar je še vedno zasebni prostor, in povprek - med dvema paroma partnerjev, kar pomeni že javni prostor. Sveda je hkrati vsak soudeleženec tudi posameznik z možnostjo avtonomnih dejanj (znotraj kolektivno odmerjenega prostora). Skupna motivacija (=želja po "estetskem" rezultatu) niti ni bila izražena, sicer pa "pulidrat" tega niti (še) ni omogočal. Torej je bila igra res le "igra".

Drug aspekt (koordinate) je bila možnost/nujnost uporabe glasu. Le ob prisotnosti glasu in zvoka žice je namreč prišlo do modulacije (oz. v teoriji). Zanimivo je bilo, da siceršnja sramežljivost ob uporabi glasu ni prišla do izraza, kar je pripisati funkcionalni rabi glasu, kot sredstav za modulacijo, po drugi strani pa je bil tudi sam glas moduliran - spremenjen, in s tem alieniran. Igralec ni prepoznal svojega glasu in se tako (in zaradi prej omenjene stroge funkcionalnosti glasu) ni identificiral z glasom, kar sicer neogibno počnemo. Tu smo že pri "avatarjih", oziroma reprezentacijah naše identitete, "jaza", v medijih.

Tretji element dinamike je bilo gibanje, ki je bilo ponovno funkcionalizirano. Prvi partner dvigne žico, zato mora drugi partner počepniti, da jo lahko drgneta ob žico drugega para. Če se en par premakne, se mora premakniti tudi drugi, itd. Do gibanja prihaja funkcionalno, glede na željo po zvočenm rezultatu. Osnovni motiv je vedno "slišati sebe", šele nato graditi strukturo (dramatizirati...). Torej najprej identiteta, nato pa vse ostalo... (kultivirano, kulturno, kolektivno...). Identifikacija je potekala s pomočjo reprezentacije v mediju zvoka, kar nas spet vrne na zgodbo o avatarjih.

A o tem kdaj drugič....

Igranje oliti "muziciranje" smo počeli s črnimi škatljicami elektronike, ki sliši na ime ring modulator - en vhod je bila žica, drug pa igralčev glas. Seveda patetiki, ki jo zaslišimo, ko rečemo "igralec", ni bilo mesta. Saj nismo igrali, ampak smo se igrali...

Udeleženci smo bili: Manček, Ina, Dario, Borut...

Vizualna projekcija v ozadju je bila samogenerirajoči loop (=zanka). Postrani postavljena video kamera je snemala svojo podobo na TV zaslonu, z vsakim "osveževanjem" 256 linij pa je opravila tudi translacijo za "postrani" kot, kar je povzročilo krožno sliko, ki je bila sicer še najbolj podobna spirali, čeprav ne tako očitno, kot jo je ujel fotoaparat (ki pač zamrzuje trenutek - in mu celota uide...). Kljub predhodnim komplikacijam se je pozneje pokazalo, da je bilo dovolj vnesti le zvoku ustrezne sunke motorja, ki so se prenašali v kamero kot motnje, to pa je že povzročilo odvisnost generiranja podobe in zvoka.