TERITORIJ TEATRA: Pogovor z režiserjem JANEZOM JANŠO Nedelja, 13. 1. 2008 avtor/ica: Zala Dobovšek
Teritorij teatra bo zasedel gledališki režiser Janez Janša. Spregovoril bo o svojih projektih, ki so bili v zadnjem letu predstavljeni slovenskemu občinstvu. V tokratni oddaji nekatere podrobnosti o rekonstrukciji Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki ter projektih Slovensko narodno gledališče, MISS MOBILE in Fake it!.
O procesu rekonstrukcije Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki …
»… Današnji čas zaznamuje posredovanost. Koncept avtentičnosti je v zahodni kulturi mrtev. Vse, kar je, je že posredovano. To ni nič novega - le da ta koncept res radikalno živimo in ga predelujemo. /.../ Moment posredovanosti je bil vgrajen v vsak prizor, vsak prizor je bil vaja v posredovanju.«
Od kod prvi impulz za obuditev te gledališko-estetsko legendarne in revolucionarne predstave? Kakšno je bilo pri rekonstrukciji prvotno idejno razmerje med izvirnimi elementi in aktualno reinterpretacijo? Kolikšno pozornost je pri nastajanju je imelo vprašanje ciljne publike; se je bilo s tem vprašanjem sploh smiselno ubadati?
***
Specifičnost redkih reprizprojektov Slovensko narodno gledališče in Fake it! je predvsem …
… Konceptualna odločitev, ki med drugim pomeni tudi kritiko produkcijskega sistema, kot ga poznamo tako pri nas kot drugje po Evropi. /…/ Produkcije so vse bolj standardizirane, da bi lahko čimveč »potovale« in da bi sploh, iz finančnih razlogov, lahko bile narejene.
Slovensko narodno gledališče:
Fake it!
***
Interaktivni performans MISS MOBILE, prvič izveden leta 2001, ki je minula leta gostoval tudi New Yorku, Los Angelesu, Londonu, Parizu, Estoniji in Italiji, je bil jeseni 07 kot poseben izziv za obiskovalce predstavljen tudi slovenskemu občinstvu.
»Vsekakor je bilo to predstavo najlažje igrati v ZDA. Tam so se ljudje pripravljeni pogovarjati o čemerkoli, ker je pri njih prisotna temeljna paranoja ameriške družbe – osamljenost. Nuja, diktat in potreba po (pristnem, odkritem, iskrenem) pogovoru so izjemno močni, zato skoraj vsaka osebna komunikacija, ki jo imaš z Američani, zveni nekako umetno. Vse se je zgodilo hitro in neposredno ter pri tem ni bilo nikakršnega tipanja, iskanja zaupanja, kot ga poznamo v Evropi.«
