 Kultura> Dlako z jezikaNIČ NE VEM
Četrtek, 25. 6. 2009
avtor/ica: Ariana Ferfila
ALI človek ne jezi se, ko se bliska NOČ.
Pisati o času in prostoru v katerem živimo, se lahko na prvi posluh dozdeva kot najbolj banalen, utopičen, v-UH-me-piš-evski poskusni eksperiment. A jezik, ki bi ob tem moral biti uporabljen, bi se moral prebiti skozi redukcijo na doživeto - kot tudi se poskušati ogniti PASTI ritoliznega cinizma, sodobnega ezoteričnega konformizma ter pre-silnega subjektivizma. Trenutno stanje pač uvaja imperativ gledanja in opazovanja, gibanja in kritične refleksije, da bi sploh zmogli se približati spremljanju in razumevanju nečesa, kar se dogaja in se ima zgoditi.
Tu bi potematakem morda LAHKO začeli nekako takole:
živimo v času, v katerem ti na nočni kolesarski poti domov razjarjeni mulo objestno cilja čik v obraz;
in v katerem ti podnevi v mestni sredici nasproti pridrvi nemec z bemflom ter skozi okno hrešči, da se nahajaš v enosmerni ulici;
živimo v času, v katerem se ljudje ne pogovarjajo v/o JAVNEM in so preobremenjeni z lastno narcisoidnostjo ali temeljno osebno frustracijo obenem pa so le redki sposobni tvorjenja novih idej v smislu odmika od repetativnega, večinskega ali v nič drkajočega filozofsko-teoretičnega snobizma;
živimo v času ojačanega črednega nagona;
živimo v času, v katerem se ob MOVEKNOWLEDGEMENTih z bojazljivostjo v trnovskem KUDU prižgeš in notri potegneš par dimčkov tobaka;
živimo v času, v katerem ti zasanjani, megleni, zadeti ali neartikulirani očitajo zajebanost;
živimo v času, v katerem so mlade generacije prepričane, da bodo dobile vse, če plačajo;
živimo v času, v katerem na ulici pred seboj zagledaš golo zadnjico ostarele, neprištevne gospe, za katero bi moral nekdo poskrbet
IN vendar živimo v prostoru, kjer so turbo-kapitalistično nagradno igro popanja jezikov na sanjski jekleni konjiček zamenjali tragični, poplesavajoči liki LABODJEGA jezera;
živimo v prostoru, kjer domoljubni sosed na gručico samoiniciativno zbranih mladih ob razstavi na domačem dvorišču meče KROMPIR
in DA
živimo v prostoru, kjer nuna na cesti skoraj zbije motorista v NEDELJO.
Danes je pač POP govoriti o kulturi nomadov, potujočih, nikjer dolgo in dovolj prisotnih, razpršenih in lahko prepustnih ljudeh, ki naj bi veljali za kreativne, ustvarjalne in tolerantne. Vendar, če bi želeli misliti in razumeti pojem SUBKULTURNEGA danes – bi lahko govorili o principu ''NE JEBE SE MI'' in drži, ki ne vrešči ''I LIKE ONLY ME''. Kar je en najbolj zaskrbljujočih faktov je nedoumevanje, da PREŽIVETI pomeni DELITI. Je pač tako, da kot eno univerzalnih lastnosti zahodnjakov omenimo le temeljno: da za seboj puščamo SMETI.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=19730
|