Glasba> Tolpa bumov

U-GOD: Dopium (Babygrande, 2009) (ponovitev 18. 9. '09 ob 00.30)
Petek, 11. 9. 2009

avtor/ica: jizah

Marko Godnjavec- Jizah recenzira novo solistično ploščo U-Goda, sicer člana bratovščine Wu- Tang Clan ... (v celoti!)

* Predlani izdani Wu-Tangovski ekipni povratek »8 Diagrams« je sprva napovedoval novo wu-tangovsko renesanso, za katero pa je bilo že ob prvem vposluhu jasno, da se ne bo zgodila. Vseeno pa je omenjeni album doživel eno prijetno presenečenje, zakrivljeno s strani sedaj že skoraj 40-letnega Lamonta Hawkinsa, poslušalcem bolj znanega pod imenom U-God. Na albumu »8 Diagrams« je namreč U-God v večini primerov zasenčil svoje bolj zvezdniške sočlane in s tem nakazal, da se po tem, ko je leta 2004 zasedbo zaradi nesoglasij z vrhovnim in spiritualnim vodjo RZO, pravzaprav že zapustil, vrača v skoraj popolnem sijaju. Z njegovo angažiranostjo je bil RZA takrat izredno zadovoljen, ravno to angažiranost pa je U-God očitno prenesel tudi na svoj tretji solistični album »Dopium«, zaradi katerega so se dvignili mnogi stari in novi Wu-Tang feni in debata o tem, ali gre za novodobno rapersko klasiko, se je začela.

Že v začetku je treba poudariti, da gre za nesmiselna »žlobudranja« raperskega poslušalstva, vso internetno povzdigovanje albuma pa je povsem nesmiselno, čeravno gre za njegov najboljši solistični izdelek. Svoj novi projekt je produkcijsko odpeljal povsem stran od osnovnih wu-tangovskih producentov, vokalno pa se svojim kolegom ni odpovedal, saj se na albumu pojavijo vsi glavni asi wu-tangovskega mita in vokabularja - Ghostface Killah, Raekwon, Method Man, GZA ter bližnja wu-tangovska sorodnika Cappadonna in Killah Priest. Ob njih se na plošči presenetljivo pojavita celo Mike Ladd in Jim Jones, ki sta za klasično klanovsko zvočno podobo povsem neobičajna gosta, poleg njiju pa vokalne sposobnosti prikažejo še Sheek Louch, Leatha Face, Slaine in najpogostejši U-Godov sogovornik Scotty Wotty, o katerem vedo pravi feni zasedbe povedati marsikaj in ga neupravičeno štejejo med hudo nadpovprečne emsije.

Okrepljen z ekipo pomagačev U-God po odličnem začetku albuma, kjer neznani produkcijski dvojec Teddy Ted in J. Serbe skoraj prekopira RZI-n wu-tangovski trademark zvok s prve polovice devetdesetih, do konca malce opeša, zadnje tri kompozicije - remixi - pa so povsem nepotrebne in odvečne. Začetno navdušenje iz kompozicije v kompozicijo pojenja. U-God s svojim energičnim baritonom nihajočim od agresije do delne umirjenosti povzema karakteristike glavnih wu-tangovskih zvezd in jih združuje v samosvojo celoto. Začetna produkcijska konfuzija, prežeta s silovitimi bobni, vreščečimi kitarami, zagrenjenimi piani, udarnimi trobili in zanimivimi soul vzorci Dellsov, Spinnersov, Teddyja Pendergrassa ter zvoki iz očitno mafijskih filmov, pa počasi prehaja v povsem nespodobno kvazi radiu in klubu prijazno podobo. Blesk z začetka vse bolj izgublja na sijaju, ko pa preidejo v fazo, kjer bi rad U-God dokazal, da lahko naredi tudi sodobne klubske stvari, pa album postane že povsem sporen in neposlušljiv, k čemur poleg večinoma neznanih producentov in slabih verbalnih gostovanj svoj delček doda celo legendarni producent Large Professor.

Tematsko se U-God izgublja v klasičnih raperskih temah, začenjši s kriminalom, preprodajanjem, newyorškim vsakdanom, čemur dodaja še hommage avtomobilom, humorno zgodbo o občevanju z obilnejšimi ženskami, seveda pa ne izostane niti kokainska kompozicija, ki bi brez gostovanja Raekwona verjetno postala znotraj wu-tangovskih krogov povsem nelegitimna. Besedilno je svoj stil sicer malce izpilil, kar je po fiasku njegovega štiri leta starega albuma „Mr. Xcitement" logično, a še vedno mestoma ostaja nedosleden in neosredotočen, kar pa poskuša kompenzirati s precej svežimi »punchlini« ter besednimi igrami, ki doslej pri njemu niso bile tako zelo poudarjene. Sprememba je opazna tudi pri kompliciranju besedil, saj je postal za odtenek bolj preprost. Ob njegovem dobrem glasu in flowu, precej zanimivemu vokabularju ter ob dejstvu, da fant najbolje deluje, ko se mu v kompoziciji pridružijo gostje, saj celega komada nikoli ni kolikor toliko fokusiran nad gladino znal obdržati sam, preseneča predvsem intenzivnost s katero tokrat napada mikrofon. Tokrat je brez gostov le pri dveh skladbah, a bi bilo za obe bolje, da jih sploh nikoli ne bi slišali.

Album je sicer boljši, kot bi si še pred pol leta lahko mislili, da bo, saj bi takrat verjetno večina ljudi poslušanje tega albuma imela za popolno izgubo časa, a vseeno je falanga Wu-Tang privržencev s svojimi nerealnimi podpihovanji uspela prepričati mnoge, da so si za U-Godov izdelek odtrgali delček svojega časa. U-God nikoli ni veljal za poglavitni člen oz. za člana svojega osnovnega kolektiva, kar pa verjetno tudi nikoli ne bo, vsaj če gre sklepati po nekohezivnosti in občasni monotonosti njegovega najboljšega solo albuma, kjer nekajkrat sicer zablesti, a ko se žene dokazati tudi na področju klubskega hiphopa, se skozi generično produkcijo povsem izgubi. Da o zadnjih treh, povsem nepotrebnih elektro-house remixih sploh ne izgubljam besed.

pripravil Jizah

 

 



Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=20399