LAIBACH & JUNO REACTOR, 18. 9. '09; Kino Šiška, Ljubljana

* V petek zvečer je bil po enoletni obnovi in predelavi starega šišenskega kinematografa prvič uradno na ogled postavljen Center urbane kulture Kino Šiška. Poskusno odprtje najnovejše in daleč najsodobnejše ljubljanske, slovenske in celo srednje evropske koncertne dvorane, je bilo sicer že pred časom, a takrat le za izbrane in povabljene goste, ki so jih zabavali Pankrti, medtem ko so javno odprtje zaznamovali še eni slovenski legendarci Laibach ter njihovi angleški kolegi Juno Reactor.

Še preden povemo kakšno več o nastopu obeh skupin, naj nekaj besed namenim samemu objektu Kina Šiška, ki v marsičem obuja nostalgične občutke, še posebej v tistih, ki smo tja zahajali zaradi filmov in bomo po novem tja hodili tudi zaradi muzike. Arhitekturno je stavba ohranila modernistične značilnosti, tudi notranjost v večini ostaja nespremenjena, če seveda odmislimo lepotne izboljšave in tiste posege, ki so nujni za preobrazbo kinematografa v večnamensko dvorano, za katero pa sem prepričan, da bo predvsem koncertna, saj jo kot tako Ljubljana dejansko tudi potrebuje. Vse skupaj je narejeno zelo okusno, celo malce preveč lepo za dogodke alternativne kulture, ki se bodo tukaj odvijali v prihodnosti in katerim naj bi bil Kino Šiška v prvi vrsti namenjen. Tehnično je osrednja dvorana res opremljena do skrajnosti, skoraj si ne znam priklicati v spomin kulturnega centra, ki bi se lahko pohvalil s tako impresivnim seznamom tehnične opreme, ki na trenutke že meji na znanstveno fantastiko. Prav na to sem namreč pomisli med nastopom Laibachov, ko so lučne sheme na momente spominjale že skoraj na pristanek vesoljske ladje v Bližnjih srečanjih tretje vrste, pri tem pa je bila izkoriščena le slaba polovica vse svetilne moči, ki jo premore velika dvorana z imenom Katedrala.

Mogoče se na tej točki obregnemo še ob zvok v dvorani, kjer pa kljub zavidljivemu seznamu opreme, kot popolni laik vseeno vidim nekaj pomanjkljivosti. Predvsem me je zmotilo to, da ozvočenje ob straneh dvorane ne doseže ravno velike intenzivnosti, tako, da ga zares začutimo šele na sredini, kjer se potem nagnete večina dobrega zvoka željnih obiskovalcev. Pa še takrat sem imel občutek, da ni bilo čutiti dovolj basov in da je bila jakost nastavljena prenizko, saj sem lahko brez težav prisluhnil pogovoru mojih sosedov. Ampak to so vse stvari, ki se jih da popraviti in brez dvoma bomo naslednjič v Šiški doživljali bolj intenzivno in globoko zvočno sliko.

Izbira Laibachov za otvoritveni nastop se morebiti zdi zelo klišejska, tako kot je klišejski nastop Pankrtov za testno odprtje, ampak vendarle govorimo o eni redkih slovenskih skupin, ki znajo svoj nastop izpeljati kot avdio-vizualni spektakel, s katerim se hkrati manifestira tudi tehnična zmogljivost prostora. Sam nastop je bil tak, kot je pri Laibachih v navadi. S seboj so pripeljali vso svojo tehnoidno in industrijsko mašinerijo, le da so se namesto aktualnim projektom, posvetili najprej predelavam komadov iz osemdesetih, ki so sicer izgubili nekaj svojega starega naboja, a so delovali na mestu. Drugi del je bil namenjen himnam, tretji pa seriji Tanz Mit Laibach, ki je bila po pravici povedano tudi najbolj efektivna in katarzična. Če si predstavljate, da je vse skupaj pospremljeno še z odličnimi vizualijami, potem so Laibach poskrbeli za zelo dostojen zagon Kina Šiške.

Malce bolj smešno in otročje so za moj okus izpadli njihovi kolegi Juno Reactor, ki nedvomno sodijo med legende elektronske glasbe, z močno vplivnimi albumi iz začetka devetdesetih let in malce manj pronicljivo fuzijo s svetovnimi muzikami, ki jim je sledila do današnjega dne. Z Laibachi jih poleg nekaj koncertov, ki jih bodo odigrali skupaj, družijo že prejšnja srečanja in skupni komad God is God, ki pa vseeno ni popravil zelo ohlapnega vtisa, ki so ga za seboj pustili Ben Watkins in njegova zbrana druščina. Priznam, da je bil nastop dokaj zabaven, na odru se je zgodila cela vrsta norčij, a po drugi strani tudi reči, ki že mejijo na slab okus. Pa ne le v smislu slabe dramaturgije koncerta in ohlapne izvedbe, ampak tudi v glasbenem smislu, kar pomeni, da se stari ljubitelji Juno Reactorjev sedaj niti drznili ne bi prikazati na koncertu, ki je v marsičem prišel najmanj desetletje prepozno, tako kot smo že več desetletij čakali na dvorano, kot je Kino Šiška.

No, ampak sedaj takšno dvorano imamo in nedvomno bo to tudi spodbuda za bolšjo koncertno ponudbo v naših krajih, če bo le program zastavljen dovolj drzno in ambiciozno. Pogoji so namreč optimalni in škoda bi bila, če bi šli kar tako v nič. Če torej povzamemo misli o ponovnem zagonu Kina Šiška, bi lahko rekli, da smo videli dva nastopa, ki sta dodobra napolnila oder Katedrale in pri katerih je bilo precej jasno, kaj se bo zgodilo. Laibach so bili korektni, vizualno zelo močni, španovija z Juno Reactor pa bi skorajda znala okrniti njihov dober ugled in pripadnost liniji industrial izvajalcev iz osemdesetih, ki so dejavni še danes. Če povem iskreno, sem za odprtje tako pomembne pridobitve za slovensko glasbeno sceno vendarle pričakoval kakšen bolj kaloričen in enkraten dogodek, na katerega bomo morali očitno še počakati.

pripravil Jure Matičič