 Glasba> Razširjamo obzorjaSUSUMU YOKOTA: Sakura (Leaf, 2000)
Nedelja, 24. 10. 2010
avtor/ica: goran
Pred desetimi leti je luč dneva ugledal en najlepših ambientalnih albumov, s katerim se je japonski hiperproduktivnež zavihtel med najbolj čislane sodobne elektrončkarje. Svoje mojstrsko kombiniranje in preurejanje številnih vzorcev sicer redno demonstrira na številnih albumih, toda z nobenim se ni več približal izjemnosti plošče 'Sakura' s katero se je v spomin za vselej vtisnil privržencem opojnih elektronskih muzik. (v celoti!)
* O japonskem hiperkreativcu se je v zadnjih letih na tej frekvenci prelilo mnogo besed, kar pa ni nič presenetljivega, saj na leto v povprečju objavi kakšna dva albuma. Če upoštevamo, da je Yokota eden najbolj originalnih sodobnih avtorjev v polju elektronske glasbe, je njegova pogosta pojavnost še toliko bolj razumljiva. No, resnici na ljubo se zdi, da njegova estetika v zadnjih letih vse bolj kaže znake utrujenosti. Ne toliko zaradi sorodnih poizkusov njegovih somišljenikov, ki jih sicer ni prav veliko, pač pa predvsem zaradi dejstva, da je v njegovi obsežni produkciji vse manj prostora za sveže ideje.
Res je, da v svoji glasbi še vedno perfekcionistično pili in druži raznotere vplive in je vsak album zgodba zase, toda obenem se zdi, da se je Yokota v svojem početju le preveč ukalupil. V množici novih skladb mu je preprosto zmanjkalo besed, vsebine, s tem pa se vse bolj približuje tistemu pavšalnemu mnenju, da je ambientalna glasba preprosto glasba za ozadje, glasba za neaktivno in nemoteče poslušanje. Ali še raje zvočna kulisa. Deloma to lahko pripišemo tudi novim, svežim ambientalnim odvodom, ob katerih se Yokotova estetika zdi še nekoliko bolj iztrošena. Zato se večini njegovih privržencev bržkone že močno kolca po inovativnosti, s katero je presenetil v začetku novega milenija, ko je z albumom ‘Sakura’ najbrž objavil neponovljivo mojstrovino.
Plošča, najprej izdana v letu 1999 pri Yokotovi založbi Skintone in leto pozneje še pri takrat izjemno popularnem in cenjenem britanskem založniku Leaf Records, je naznanila pohod nove elektronske ambientalne glasbe, ki je takrat ukrojila smernice tudi širši glasbeni produkciji. Pravzaprav je na nek način logično, da je Japonec s svojo estetiko takrat v jadra ob koncu devetdesetih precej iztrošenih elektronskih muzik poslal nov veter. Do takrat si je v rodni Japonski in deloma tudi že v Evropi namreč pridobil status enega zanimivejših house producentov, ob koncu devetdesetih pa je to izraznost spretno vpel v bolj opojno melodiko in ritmiko, ki se je sicer precej oddaljila od detroitskih normativov, a je obenem v podstati še vedno ohranila stik s plesno glasbo.
Poglavitno novost pa je Yokota predstavil s svojim izjemno domišljenim in svežim spajanjem akustičnih in elektronskih zvokov, ki jih je bodisi ustvarjal sam, ali pa si jih izposojal v raznorodnih muzikah. Na ‘Sakuri’ sta najbolj očitna vzorca vsekakor tisti iz dela newyorškega skladatelja Stevea Reicha ‘Music for 18 musicians’ in skladba ‘Sometime Ago/La Fiesta’ legendarne fusion zasedbe Return to forever. Kaj si o Yokotovi reciklaži njegovega vzorca misli Chick Corea, sicer ni znano, med tem pa je Reich Japončevo samosvojo uporabo njegovega akorda pohvalil. To na nek način lahko razumemo kot potrditev Yokotovega skladateljskega potenciala, ki podobno kot newyorški minimalizem stavi predvsem na repeticijo in subtilne detajle, ki skladbam narekujejo razgibano dinamiko.
S ‘Sakuro’ se je Yokota prikupil številnim eminentnim glasbenikom in kritikom. Med drugim so ga hvalili Brian Eno, Philip Glass in Thom York, album pa so pri referenčnem britanskem mesečniku The Wire izbrali za najboljši elektronski album v letu 2000. Njegovo izraznost so primerjali z ambientalnimi mojstrovinami Briana Ena in Richarda D. Jamesa alias Aphex Twina, ki sta se s primerljivimi podvigi dobrih deset let prej za vselej zapisala v glasbeno zgodovino. Vmes je s svojo ambientalno glasbo nase opozoril še Geir Jenssen alias Biosphere, toda med tem, ko se je Norvežan ukvarjal s terenskimi posnetki, je Yokota izhajal iz tradicije studijsko, ali pa umetno generiranih zvočnih zapisov.
V album je vpel vzorce in estetiko mnogoterih muzik, ki so segle vse od techna in housa, hip hopa, popa, jazza in klasične glasbe pa do referenc na japonsko tradicijo. Vse te vplive je spretno in inovativno povezal v povsem samosvojo pravljično estetiko in eskapizem, ki je obenem odkrito aludiral na Yokotovo enciklopedično poznavanje številnih vplivnih muzik in njihovih pravil. Prav to znanje mu je omogočilo spoštljivo reinterpretiranje nekaterih najvidnejših glasbenih dosežkov, kar ga je pripeljalo do bolj angažiranih poslušalcev, obenem pa je s svojo izjemno pop senzibilnostjo nagovoril še privržence tistih bolj standardnih muzik. Nehvaležno je ugibati, kam bo Yokoto odneslo v prihodnosti, jasno pa je, da se bo s ponavljanjem uspešne formule najbrž težko približal uspehu albuma ’Sakura’.
pripravil Goran Kompoš
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=25242
|