Kultura> Pisma iz tujine

Rimski dež in barbari
Sreda, 1. 12. 2010
avtor/ica: Mateja Kurir

V Rimu se obnašaj po rimljansko! To je metropola, ki lahko spremeni tudi najbolj sramežljivega Angleža. Ko je mlada punca iz Londona, rojena in vzgojena v Kairu, pred Fontano di Trevi razprla roke močnemu dežju in se prešerno smejala, se mi je posvetilo, da lahko Rim okuži prav vse. Čeprav mi ni bilo jasno, ali jo je zapeljal topel novembrski naliv ali Ocean, ki jo je opazoval iz sredine Fontane di Trevi.

V Rimu je listje šele začelo rumeneti. Na letališču turiste, poslovneže, švercerje, trgovce, študente in druge obiskovalce pričaka sredi novembra prijetnih 18 stopinj. Proti centru mesta se množica odpravi z vlakom, ki pelje med zapuščenimi pšečničnimi polji proti postaji Termini. Neobdelana polja ob železnici kmalu zamenjajo skladovnice starih avtomobilov, ki so nagneteni na dvoriščih predmestnih hiš. Grafiti na fasadah napovedujejo, da se približujemo centru mesta: Forza Lazio, Forza Roma, beremo po nemarnih zidovih.

»Na Termini bomo prispeli ob 14.09?«, vpraša zagorela, mična Italijanka sopotnika v kupeju. Očitno jo v mestu čaka razgovor za delo, saj nervozno premetava liste z življenjepisi. »Vsaj morali bi prispeti«, se namuzne sivolasi gospod za računalnikom. V Italiji sta hitrost in točnost tako izmuzljiva, da se zavoljo njiju res ne velja živcirati. Tudi če te nekje v šestmiljonskem mestu, ki vlada vse bolj brezposelni in socialno ogroženi Italiji, pričakujejo bodoči delodajalci.

Ko je vlak zagrizel že globoko v mestno tkivo, se pojavijo bloki v pastelnatih barvah. Balkoni so polni rož, strehe pa nabite z antenami. Očitno še dolgo ne bodo prešli na digitalni signal. Goste žice anten namigujejo, da je vlak skočil v Casablanco ali v Dalmacijo. Vendar ne: to je Italija. Tu televizija ustvarja pravi alter ego celotnega nacionalnega karakterja. Kot je pred dnevi na predavanju v Ljubljani pronicljivo ugotavljal tržaški filozof Pier Aldo Rovatti, je televizija v Italiji ustvarila pravo subkulturo.

Televizija gnete posebno želatino, ki ovija celotno družbeno dogajanje. Televizija širi kulturo, kjer lahko prebrisani postanejo miljarderji, kjer je korupcija le zanemarljiv prekršek, ki najboljšim zgolj onemogoča uspeh. Monopol medijev ustvarja podobo, da konflikov sploh ni, vsaka kritika pa je a priori izključena. Ko je javni prostor povsem odtujen morali, nihče v državi ni več imun na amoralnost.

Davčne utaje, favoriziranje prijateljev, iskanje krajših poti so postali norma, ki jo propagirajo predstavniki vlade. Zato Pier Aldo Rovatti pravi, da današnjo Italijo naselujejo novi barbari. Tu namreč barbari niso priseljenci, ki po besedah vlade »cosi tanto« ogrožajo Italijane. Pravi barbari so Italijani sami, saj so preko televizije in njenega spektakla stalno podvrženi želatinasti oblasti, ki užitek in bogastvo uteleša kot ključne vrednote današnje Republiche.

Bogastva je v Rimu res na pretek. Trgi, ulice, fontane, parki– skoraj vsi javni prostori v centru so umetniški muzeji na prostem. Vatikan je domiselna podoba razmerij moči. Na trgu Sveta Petra z Berninijevo kolonado in Michelangelovo baziliko se veličini Cerkve kar čudiš. Na elipsastem trgu Navona dominira Berninijeva Fontana 4 rek. Kupola Panteona jemlje dah. V muzejih pa te pričakata De Chiricho in sodobne inštalacije. Ja, historični center Rima je pravi hommage evropski civilizaciji.

Med turisti prevladujejo Američani in Japonci. Ko se mehko sprehajajo po Foru Romanu do Koloseja, se le redki sprašujejo o brezposelnosti, kriminalu, socialnih stiskah, korupciji in družbi spektakla, ki tu trdo vlada zadnjih deset let. Ko srkajo kavo za 4 evre in se okoli njih bohotijo neprecenljivi vrhunci imperialne civilizacije, seveda ne bodo razpoznali znakov novega barbarstva, novega obraza ene najbolj zadolženih držav sveta. Barbarstvo, o katerem govori Rovatti, se krepi in ohranja daleč od brezskrbnega turista. S svojo spektakularnostjo pa vselej znova ustvarja Rim ležernosti in užitkov, ki se mu je res težko upreti.

V Rimu množice dan za dnem sledijo turističnim vodičem, ki vihtijo dežnike za signalizacijo, saj bi se kdo ob občudovanju urejenih turističnih atrakcij nemara res lahko izgubili. Družba spektakla odlično deluje tudi v turizmu. Tu in tam popolno fotografijo skazijo temnopolti ali azijatski prodajalci dežnikov, ponarejenih torbic in parfumov, torej tistih, ki danes opravljajo umazana dela. Današnji Rimljani, elegantno napravljeni v uniformirane modre srajce in obvezne rjave čevlje, uživajo popolnoma drugo realnost mesta. Za vse, ki živijo v prostornih stanovanjih centra, je življenje veliko bolj ležerno in odpira pot v visoko povezane družbe, kamor zahajajo tudi politiki, zvezdniki in drugi nastopajoči v telenoveli »Viva L'Italija«.

Ko pa skupaj s priseljenci hitijo po mestu po opravkih, so ujeti v isto zanko. A tu res lahko hitijo? Nešteto avtomobilov in skuterjev na cesti povzroča glasen kaos. Podzemna s samo dvema linijama je slaba tolažba. V mestu se premika po polžje. Mogoče je tudi zato vse bolj ležerno.

V centru mesta lahko ob 2h zjutraj najdete odprte klube v mirni soseski z elitnimi stanovanji. Čeprav ravno zapirajo, boste vseeno dobili pijačo. Mehkoba mediteranske klime, dobra hrana, antični in renesančni umetniški vrhunci: vse to bo prav kmalu tudi iz vas naredilo Rimljana.

V Rimu se obnašaj po rimljansko! To je metropola, ki lahko spremeni tudi najbolj sramežljivega Angleža. Ko je mlada punca iz Londona, rojena in vzgojena v Kairu, pred Fontano di Trevi razprla roke močnemu dežju in se prešerno smejala, se mi je posvetilo, da lahko Rim okuži prav vse. Čeprav mi ni bilo jasno, ali jo je zapeljal topel novembrski naliv ali Ocean, ki jo je opazoval iz sredine Fontane di Trevi. Vsekakor je zadržano bitje Rim tako prevzel, da si je z velikim nasmehom vtirala pot med kopico dežnikov iz celega sveta, in divje zaplesala na glasbo redkega novembrskega dežja. Grazie Roma!

Nad lepotami Rima je cedila sline Mateja Kurir.


Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=25739