TYLER, THE CREATOR: Goblin (Xl, 2011) (ponovitev 3.6. 2011 ob 00.30) Petek, 27. 5. 2011 avtor/ica: jizah
Tyler, the Creator, šef ekstra eksponirane odbite združbe nejebajočih raperjev in skaterjev, je prvo ime novodobnega raperskega untergrunta. Razpasel se je po kompletni podtalni sceni in s svojo direktnostjo, globokoglasnostjo in brutalnostjo besedil presekal polizanost sodobne indie senzibilnosti in ji nadel pridih uličnega vsakdana. A, plošča Goblin je enostavno razočarala pod tako velikimi medijskim pritiskom, saj sta na pričakovano visokem nivoju le dve oz. pogojno 3 kompozicije. Škoda! (v celoti!)
* Največja zvezda glasbenega, sploh pa raperskega podtalja zadnjega leta je vsekakor neverjetna, ekstravagantna, brutalna, povsem necenzurirana, paranoična, kaotična, entuziastična in neobvladljiva ekipa Odd Future Wolf Gang Kill Them All, katerega vrhovni poglavar je čudaški losangeleški mulec Tyler, the Creator.
Po mnogih javnih nastopih in velikem internetnem hypu, ki so ga dokaj hitro zaznale tudi poglavitne indie strani, je ekipa, krajše poimenovana OFWGKTA, pridobila neverjetno število vernikov, ki fanatično verjamemo v vsak tweet, vsak njihov premik, vsako njihovo novo stvaritev, a hkrati vsi v en glas priznavajo, da ekipa brez Tylerja, the Creatorja, trenutno odtujenega Earla in Hodgy Beatsa ne predstavlja nikakršnega presežka. Moč Tylerja in njegove ekipe pa se skriva v tem, da se ne obnašajo prav nič drugače kot večina najstnikov, katerih možgani potujejo iz polja agresije, pretepov, brutalnih misli do ljubezenskih zdrah, seksualnih perverzij in odkritega priznavanja svojih želja in konjičkov.
Glas te generacije pa predstavlja prav ekipa OFWGKTA, potujoča po možganih večine žurerske mularije, dojemljive za konzumiranje drog, alkohola, seksualne seanse, nenadzorovano jezo, eksplicitnostjo izražanja ter vse vrste samomorilnih, morilskih in agresivnih teženj. Tylerjev album je torej progresiven poseg v naveličanost in razuzdanost današnje mladine, ki nima namena ničesar skrivati, hkrati pa Tyler s svojim pristopom do medijev, resničnostjo in pristnim navdušenjem za sabo vleče množico iščočih mladcev z drugačnim pristopom do glasbe, zato bi moral biti njegov pravi založniški prvenec hudo presežen, da bi lahko ujel ves pomp, ki ga obdaja. Temu pa žal ni povsem tako.
„Goblin“ JE žalosten album, soočen s polno mero Tylerjevega nihilizma, mladostniškega ega in vseprisotne morbidnosti. Je popotovanje po svetu nasilja zaradi nasilja samega. Je glasbeni clockwork orange z nekaj napakami. Je hiphoperski futurizem brez primere. Je poln ostrih in odločnih rim, natančno opisljivih brutalnih izlivov in odličnih besednih iger. Je realistična znanstvena fantastika s ščepcem drame, zabavnosti in komedije. Je koheziven in konsistenten album, poln strahu, frustracije. Je revolucionaren pristop do hiphopa. Je popolnoma skregan z logiko enakopravnosti med spoloma, nenehno moškega postavlja nad vlogo ženske. Je bistroumen lirikalni presežek drugačnosti in glasbene odprtosti, iz katerega izhaja velika mera zadovoljstva in jeze. Hkrati pa je album tudi dolgočasen v svoji 70-minutni monotonosti lo-fi sintetiziranih beatov. Je razočaranje, ki nikakor ne sledi visokim pričakovanjem. Je album poln šlampaste produkcije in enoličnosti globokega Tylerjevega glasu. Je minimalističen pridelek, ki verjetno odlično deluje na živih nastopih, a na albumu izvodeni. Je posledica tega, da se je Tyler poleg ukvarjanja z glasbo hočeš nočeš posvetil še milijon drugim stvarem, ki so sledile fami Odd Futurja. Je naratorski pristop do najstnikov, ki ga more poznati vsak starejši, da bi razumel bolne misli najstnikov...
Med vsemi posilstvi in odličnimi besednimi igrami in izpadi gre Tylerjev instrumentalni del iskati na robu estetike minimalizma Neptunesov, sodobnih komercialnih trendovskih raperjev, odbitosti zgodnjega zvoka založbe WordSound, hkrati pa svoje reference iščejo v visoko tiražnih komercialnih raperjih in drugih glasbenikih. Besedilno eksplicitnost, primerljivo z bolnim izpadi Koola Keitha, zgodnjega Eminema, asociacije na Redmanovega Dr. Trevisa, revolucionarnost Chucka D-ja ter mnoge agresivne glasbenike drugih zvrsti od Johnnya Rottna, G. G. Allina in drugih. Objestnost v Tylerjevem primeru nima meja, vsekakor pa predvsem zaradi dolgočasnosti in nezgrajenosti inštrumentalnega dela albuma ta ne pride vedno do izraza. Album je dokaz, da OFWGKTA deluje bolje ekipno, ko se na kupu zbere množica odvečne energije in se fantje in dekle izlijejo v skupno celoto, ki svojo pravo moč dobi v množici, ki ji globok vokal Tylerja zlahka narekuje tempo. Občutek, da je album pravzaprav zasnovan zelo koncertno, ne pojenja do konca, njegovo monotonost pa razblinijo le tri kompozicije predstavljajoče vrhunec albuma, in sicer Yonkers, Sandwitches ter Tron Cat.
Za naslednjič bi bilo bolje, da si Tyler vendarle vzame nekaj več časa in na album naloži manj muzike ter prevzame tudi vlogo urednika izdaje, ki ne sme vsebovati več kot 12 skladb, saj kljub futurističnemu pristopu album večkrat uide iz vajeti in spominja na prve pritiske po črno-belih tipkah.
