 Glasba> Razširjamo obzorjaWUGAZI: 13 Chambers (wugazi.com, 2011)
Nedelja, 9. 10. 2011
avtor/ica: jizah
V Razširjamo obzorja bomo tokrat zapluli v vode res inspirativnega mash-upa, katerega lahko zlahka uvrstimo v sam vrh dosedajšnje mash-up produkcije. MInneapoliška producenta Cecil Otter ter Andy Swiss sta namreč dolgo časa stikala glavi in stkala neverjetno mogočen, preračunljiv in poslušalsko zanimiv mash-up najrazličnejših del ekstremno širokega kataloga WU-TANG CLANOV ter njihovih solo in ostalih projektov ter inštrumentalne podstati washingtonski post hardcorovcev FUGAZI. Razveseljujoče!
Mash-upi v splošnem so povečini sicer precej na hitro „spacani“ in posledično iritantni, a ravno mash-upi/albumi, kakršen je recimo pričujoči pridelek „13 Chambers“, dajejo misliti, da je možno z dobro idejo in veliko časa, temeljitim raziskovanjem dela, voljo ter pravim kontekstom ustvariti močno presežne projekte oz. mash-upe.
Ko odraščujočem spremljevalcu alternativne scene v devetdesetih letih prejšnjega stoletja omeniš ime Fugazi, se mu verjetno še danes dvignejo kocine. V kolikor temu imenu v isti koš porineš verjetno najvidnejšo, najbolj inspirativno, ustvarjalno in samosvojo, predvsem pa najplodnejšo rapersko združbo vseh časov Wu-Tang Clan, te taisti spremljevalec scene devetdesetih verjetno pogleda malce postrani. Seveda Wu-Tang Clanu v celoti kot nesporni raperski veličini in avtoriteti, znotraj alternativnih krogov nihče ni dajal prevelikega pomena, a jih njihova konceptualna drža niti ni iritirala tako, kot je večino v tistem času kopica ostalih raperskih imen.
Producenta Cecil Otter in Swiss Andy sta ena od tistih, ki jih je še kako ganilo delo tako Fugazijev kot Wu-Tang Clanov in sta pred leti staknila skupaj glavi ter idejno zasnovala projekt WUGAZI, v katerega dodajata imeni obeh zasedb. Od Wugazi do Fugazi ni pretirani daleč od Wu-Tangov pa sta pobrala le prvi del ime, ki odločno aplicira na okrajšanjem njihovega imena med fenovsko publiko. Osnovna metodologija glave projekta Doom-Tree kolektiva Cecila Ottra ter Andyja je bila, da na različnih inštrumentalnih izsečkih del Fugazijev gradijo ogrodje akapelam Wu-Tang Clanov. Tu pa se je stvar malce zataknila, saj za preposlušanje materiala zasedbe Wu-Tang Clan, njihovih solo projektov, projektov vseh članov, raznih kompozicij ustvarjenih za filme in kompilacije, vokalnih gostovanjih pri drugih raperjih in projektih ter navsezadnje dela njihovih članov širše 36 članske familije, skorajda ne moreš v kompletu poslušati v manj kot letu dni, saj je njihov katalog tako zelo obsežen, da jih v kompletu ne uspe zaznati nobena internetna stran sveta. Seveda je k omenjenem potrebno omeniti še izsečke iz njihovih, predvsem Ol' Dirtyjevih, intervjujev, incidentov in zabavnih izpadov njihovih članov. Tako je recimo na plošči dobil svoj prostor prav Bastardov izpad, ko je pred leti nenapovedano pristopil na oder za zmagovalce Grammyjev in negodoval publiki, da bi morali Wu-Tangi vendarle premagati Puff Daddyja, ker so za otroke.
Ob večletnem poskusu iskanja stičnih točk obeh bendov, je osnovna inštrumentalna podstat sicer ostala na pogorišču šestih plošč washingtonskih post hardcorovcev, a so presenetljivo veliko prostora dobile tudi krajše inštrumentalne linije del Wu-Tangov. Tako je nastala zanimiva mešanica, v katero nekajkrat vstopijo vokali Ian MacKaya ter Guya Picciotta, vsekakor pa vokalno linijo vodijo različni rapani deli s tistih najbolj znanih ali pa tudi bolj obskurnih wu-tangovskih del. Najzanimivejši deli albuma so tisti, kjer je vokalna linija pobrana tako s strani Fugazijev kot Wu-Tangov, pogosto pa se za njimi skrivajo spremljajoči vokali iz povsem druge kompozicije Clana ter krajši inštrumentalni deli, ki ponovno prihajajo iz povsem druge kompozicije.
Kompozicije dobijo povsem novo preobleko in se povsem razlikujejo od originalov izvajalcev. Pravzaprav bi poslušalec, ki dela obeh velikanov sodobne glasbene kulture ne pozna, lahko pomislil, da gre za povsem legitimen bend, ki je album ustvaril v studiu in ne za mešanico dveh različnih glasbenih žanrov in zasedb, saj emocionalno prinaša zelo enovito, zrelo in kontekstualno spletno zgrajeno celoto.
Že prva stvaritev, kjer gre v osnovi za mešanico Fugazijeve „I'm So Tired“ ter velikega hita Wu-Tang Clana „C.R.E.A.M.“, poudari pomembnost obeh bendov za oba žanra - post hardcore na eni in hiphop. A ta precej komfortna forma z začetka se proti koncu vse bolj spreminja v odlično, eklektično, drzno ter bolj razdelano celoto, v kar nas vleče od drugega komada – mešanice Gravediggazovih „1-800 Suicide“ ter „No Surprisa“ Fugazijev - do triumfalnega konca. Največje presenečenje albuma pa je vsekakor, da so nekateri deli tudi tonsko spremenjeni in delujejo sveže ter povsem naravno, recimo „Slow Like That“, kjer obdelajo Ghostfacovo „Back Like That“, na kateri gostuje novodobni, komercialni rnb slavček Ne-Yo s „Slo Crostic“ Fugazijev.
Album vsekakor spada v sam vrh dosedanje mash-up produkcije katerihkoli žanrov, kot brezplačni dolpoteg pa je dosegljiv tudi na spletni strani wugazi.com. Za konec lahko omenimo, da je bil s projektom zadovoljen tako Wu-tangovski kreativni možgan in producent RZA, kot vodja Fugazijev, Ian MacKay, čeravno prvi predhodno bojda ni poznal dela Fugazijev.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=29247
|