Glasba> Tolpa bumov

Protivojni konceptualizem v glasbi ni nekaj novega. Spomnimo se samo protivojno nastrojenih kantavtorjev iz hipijevskih časov, ki so v svojih družbeno-kritičnih besedilih ostro nasprotovali takratni vojni politiki v Vietnamu. Ali pa albuma Pink Floydov The Final Cut iz leta 1983, ki je nastajal v času pred padcem železne zavese. Njegovo mračno protivojno razpoloženje z vedno prisotno slutnjo končnega obračuna in apokalipse je v poslušalcu pustilo nek tesnoben občutek človeške norosti, ki ji ni bilo nikdar konca. S časom in novimi trendi se je glasba spreminjala, vojne pa so ostajale. Najnovejša norost, vojna proti terorizmu, je tista tema, ki je okupirala washingtonski trojček Trans Am do te mere, da so ji posvetili kar cel album.

V osnovi povsem spodobna konceptualna zasnova albuma deluje v več smeri. Brez sramu lahko rečem, da je protivojni koncept tisti, ki drži ploščo Liberation skupaj. Vrstni red komadov je odlično domišljen, od začetnega izmenjavanja dratarskih in elektro tem, do kasnejšega prelivanja komadov, ki ustvarijo fantastičen flow skozi celotno ploščo. Podobe Bele hiše, ameriške zastave, vojakov in protagonistov trenutne ameriške politike z mozaika na ovitku CD-ja, se kot britvice zarežejo v oči opazovalca. A pozor. Konepti imajo pač tako lastnost, da zaradi njih lahko trpi vsebina. Trans Am so v tem pogledu z novo ploščo nekoliko brcnili v temo.

Če se ozremo nazaj v njihov pretekli katalog, ki ga krasijo odlični albumi, kakršna sta npr. njihov istoimenski prvenec iz leta 1996 ali The Surveillance iz leta 1998, lahko hitro opazimo, da se novi album le stežka primerja z njimi v kvaliteti glasbenih zapisov. Saj ne, da Liberation ne ponuja nobene dobre skladbe, daleč od tega. Vsaj začetni komad Outmoder in fantastično kreacijo Total Information Awareness velja posebej izpostaviti. Vendarle pa se zdi, da so Trans Am konsistentnost, ki je odlikovala njihove prejšnje albume, načrtno zamenjali z omenjeno konceptualno zasnovo. Marsikateri zapis tako nastopa le v vlogi povezovalnega elementa med komadi, ali mašila, če že hočete. Npr. skladba Music For Dogs se v elektronskem razkroju čisto prezgodaj zaključi in pusti občutek, kot da gre za nedokončan kos muzike. Pa sploh ni edina taka na plošči.

Večna dilema predalčkarjev, ali so Trans Am v bistvu elektronkarji ali pač dratarski rokerji, z albumom Liberation ne bo prav nič olajšana. Bolj kot kdaj koli prej so Trans Am v svojem glasbenem izrazu predvsem eklektični. Z lahkotnim korakom se sprehajao med novovalovskimi elektro komadi in povsem spodobnimi žagarijami, dodatno komade začinijo s postrockerskimi kitarskimi izlivi, pozorno uho pa bo v njihovi glasbi nemara ujelo še vplive kakšnih Depeche Mode.

Če povzamem za konec, nova plošča Liberation je v obdobju aktivne politike boja proti terorizmu z vsemi sredstvi zagotovo potreben glasbeni statement skupine, ki živi in ustvarja v prestolnici dežele, ki ta boj vodi. Če pa se omejimo zgolj na glasbeno plat, pa si moramo priznati, da smo od Trans Am vendarle pričakovali več. Tudi zato, ker so navdušili na prvem snidenju s slovensko publiko, drugega pa že željno pričakujemo. Do takrat pa plošča Liberation v celoti.