Politika> OFF Komentar

Zvezdnika in humanitarna ambasadorja Bono ter Bob Geldof sta po srečanju kluba G8 vzhičeno ponavljala, da se bo na desetine milijonov Afričanov zbudilo v nov dan brez dolgov na svojih plečih. To je oslarija, ki ustvarja vtis, da bo do tega prišlo preko noči, medtem ko je prav nasprotno res. Proces odpisa starih dolgov naj bi trajal celih 40 let, kar pomeni, da bosta Svetovna banka in MDS ohranila svojo diktaturo nad afriškim gospodarstvom še za štiri desetletja, v tem času pa bo dovolj priložnosti za nove zadolžitve.


Minil je dober mesec dni, od kar so veliki beli možje na svojem rednem srečanju kluba G8 tokrat v škotskem Edinburgu črni celini obljubili navidez znatno pomoč v boju proti revščini. Najbolj razvite države so se zavezale, da bodo v naslednjih letih podvojile pomoč Afriki na skupnih 50 milijard dolarjev, medtem ko naj bi bili najrevnejšim štirinajstim afriškim državam v celoti odpisani zunanji dolgovi, ki znašajo okoli 40 milijard. Glamoruzno humanitarno predstavo, v kateri so sodelovali zvezdniki, politiki in protestniki, so na koncu povsem zasenčili londonski bombni napadi in Afrika se je kmalu spet znašla na dnu svetovnega zanimanja. V terorističnih napadih tako ni ugasnilo le 52 nedolžnih življenj, temveč tudi resnica o tem, da je obljubljena pomoč Afriki zgolj orodje za nadaljnje izkoriščanje črnega kontinenta.

Začnimo kar pri odpisu dolgov. Številne razvite države že od začetka nasprotujejo tej zamisli in jo poskušajo sabotirati s pomočjo Mednarodnega denarnega sklada. Še preden je sploh prišlo do srečanja G8, se je belgijski predstavnik v MDS-u, Willy Kiekens, v internem dokumentu zavzel za ohranitev dolgov, medtem ko naj bi najrevnejšim pomagali izključno z novimi subvencijami. Te seveda ne bi bile brez standardnih pogojev. Države prejemnice bi se tako morale vnaprej zavezati k spoštovanju predpisov Mednarodnega denarnega sklada. V kolikor jim ne bi uspelo izpeljati zaukazanih neoliberalnih reform, bi jih MDS kaznoval s tem, da bi jim odtegnil subvencije. Ta predlog v svoji osnovi legalizira kruto izsiljevanje celotnih držav, ki bi tako še naprej plitvo dihale v krčevitem oprijemu Mednarodnega denarnega sklada.

Za zdaj je jasno, da so Kiekensov interni dokument že podprli njegovi kolegi iz Nizozemske, Švice in Norveške. Nemogoče je, da bi male države uspele sabotirati sporazum kluba G8 brez podpore večjih, toda nezadovoljstvo nad popolnim odpisom dolgov najrevnejšim štirinajstim afriškim državam so pokazali tudi že nemški predstavniki v Mednarodnem denarnem skladu. Treba je tudi vedeti, da dane obljube kluba G8 same po sebi ne pomenijo nič, saj izvedba načrta tako imenovane pomoči Afriki leži v rokah Svetovne banke in MDS-a, skratka dveh glavnih sponzorjev revščine na črnem kontinentu.

Do prvih nejasnosti med Svetovno banko ter Mednarodnim denarnim skladom na eni strani in najrazvitejšimi državami na drugi je že prišlo in sicer glede vprašanja, kdo bo financiral kampanjo odpisa dolgov in razdelitve denarne pomoči. Evropske države se zavzemajo, da bi stroške projekta pokril MDS s prodajo svojih zlatih rezerv, to idejo pa bosta zagotovo blokirali Kanada in ZDA, saj bi nenadna pocenitev zlata na globalnem trgu ogrozila njune lastne rezerve zlata.

Še eno stvar je treba razčistiti glede morebitnega odpisa dolgov. Zvezdnika in humanitarna ambasadorja Bono ter Bob Geldof sta po srečanju kluba G8 vzhičeno ponavljala, da se bo na desetine milijonov Afričanov zbudilo v nov dan brez dolgov na svojih plečih. To je oslarija, ki ustvarja vtis, da bo do tega prišlo preko noči, medtem ko je prav nasprotno res. Proces odpisa starih dolgov naj bi trajal celih 40 let, kar pomeni, da bosta Svetovna banka in MDS ohranila svojo diktaturo nad afriškim gospodarstvom še za štiri desetletja, v tem času pa bo dovolj priložnosti za nove zadolžitve.

Napačni vtisi in razlage obkrožajo tudi obljubljeno denarno pomoč Afriki, ki znaša 50 milijard dolarjev. V resnici je le okoli polovica tega denarja dejansko novega. Razvite države so se poleg tega tudi že večkrat dokazale za izjemno šibke v dostavi obljubljene pomoči. ZDA so se na primer leta 2002 zavezale, da bodo namenile 5 milijard dolarjev za afriški razvoj. V treh letih jim je uspelo v sklopu tega projekta, imenovanega Millenium Challenge Account, dostaviti manj kot 20 milijonov dolarjev, ki so jih vložile v bizarno privatizacijo zemlje na Madagaskarju. Vodja projekta Millenium Challenge Account, strokovnjak za razvoj Paul Applegarth, je odstopil zaradi frustracije. Podobnih zgodb je še mnogo.

Poleg tega naj bi denarno pomoč prejele le države z dobro in demokratično vlado. Pojem 'demokratično' se v tem primeru nanaša predvsem na boj proti korupciji, toda kaj dejansko pomeni 'dobra vlada'? V zadnjih petnajstih letih je v vodilnih institucijah novega svetovnega reda prevladala definicija, da je dobra vlada tista, ki ustvarja dobro ozračje za gospodarske investicije, kar med drugim zajema privatizacijo javnih sektorjev, kot so zdravstvo, šolstvo ter pokojninski sistem. 'Dobra vlada' tujim investitorjem omogoči privatizacijo vodnih ter električnih virov in drugih naravnih bogastev. Zaradi politike 'dobrih vlad', ki jih sponzorirata Svetovna banka ter MDS, se revščina med prebivalstvom še dodatno poglablja iz leta v leto. Iz tega vidika obljubljena pomoč Afriki ni nič drugega kot zagotavljanje nadaljnje vladavine neoliberalne politike na črnem kontinentu.

Nešteto afriških nevladnih organizacij, aktivistov in strokovnjakov opozarja, da je bila Afrika ponovno izdana, vendar njihovih besed tu ne slišimo, ker so jih že na samem začetku preglasili vzkliki po boju proti terorizmu. Mesec dni po londonskih napadih je Afrika sedaj že pasé. Stvari se odvijajo dalje. Britanci trenutno skupaj z Američani opozarjajo Savdijce, da jih bodo vsak čas doleteli teroristični napadi. Iraška morija se nadaljuje. Bob Geldof in Bono sta poniknila in ne bomo ju videli do naslednjega humanitarnega spektakla. V Afriki pa je medtem vse po starem. Kakor da srečanja predstavnikov kluba G8 sploh ni bilo. In če si še enkrat od blizu pogledamo rezultate, ga dejansko tudi ni bilo.