 Kultura> Fine umetnostiNe se zajebavat z zajebavanjem socialne demokracije!
Sreda, 3. 8. 2011
avtor/ica: Andrej Pezelj
Pri postavitvi spektakularnega naslova »Do Not Fuck with Social Democracy«, hrvaškega umetnika Nemanje Cvijanovića v galeriji Škuc gre, kot to posredno pravi Tevž Logar v spremljevalnem tekstu, za izpraznitev galerijskega prostora. Zato ker se kot gledalci, soočamo z praznino prostora, je torej bolj zanimivo razmišljati tudi o spremljevalnem tekstu Tevža Logarja, ki ima pomembno vlogo vodiča po omenjeni praznini ...
Pri postavitvi spektakularnega naslova »Do Not Fuck with Social Democracy«, hrvaškega umetnika Nemanje Cvijanovića v galeriji Škuc gre, kot to posredno pravi Tevž Logar v spremljevalnem tekstu, za izpraznitev galerijskega prostora. Zato ker se kot gledalci, soočamo z praznino prostora, je torej bolj zanimivo razmišljati tudi o spremljevalnem tekstu Tevža Logarja, ki ima pomembno vlogo vodiča po omenjeni praznini. Odnos tega teksta-vodiča do same postavitve nam bo mogoče razkril nekatere pomanjkljivosti, te na prvi pogled zapeljive razstave.
Nemanja Cvijanović uporabi belo barvo kot osnovo za manipulacijo v polju ideoloških simbolov. Beli prostor galerije je osvetljen s rdečimi žarnicami, na steni visi velika slika bele zastave prekrite z rdečim filtrom, tu je še zvočni signal, ki ima najverjetneje neko konceptualno vlogo, in na koncu video na katerem vidimo belo zastavo na rdečkastem nebu. Sprememba bele barve kapitulacije v rdeče tone revolucije, je metafora, ki jo umetnik realizira v več različicah.
V tekstu-vodiču, nam pravijo, da galerijski prostor na gledalca deluje kot prostor ideologije, ki se mu je nemogoče izogniti. Trik je v tem da je ta »prevara«, torej zamenjava bele barve z rdečo, tako očitna da je iz njenega ideološkega objema možno izstopiti s trdnim stališčem. Tisto kar želi tekst-vodič povedati, je to da galerija s svojo postavitvijo deluje kot cepivo – v našo zavest nam vgradi neko minimalno količino ideološkega virusa, ki ga bodo kritični in ozaveščeni gledalci lahko premagali in tako razvili imunost na ideologijo.
Ta klasično estetko-politični trik zamenjave barve, je ideološka past, ki jo umetnik postavi gledalcu. Gledalec se tej pasti izogne, ko gre skozi galerijsko izkušnjo, ki si jo je Tevž Logar zamislil kot umetniško-prostorski rebus. Gledalec naj bi iz galerije izstopil močnejši kot kdaj koli prej. Gledalec je torej rešen!
Če smo torej rešili gledalca, nam ne ostane nič drugega kot da poskušamo poskusimo rešiti tudi umetnika. Njegova usoda v polju ideologij je dosti manj jasna. Tekst-vodič pa nam pri tem ne pomaga preveč. Stavek, ki nas mogoče najbolj zmede pri razmišljanju o vlogi umetnikov pri reševanju ideoloških situacij, je tisti v katerem piše, da je Nemanja Cvijanović eden od tistih umetnikov, ki nenehno reflektira družbeno stanje in s tem družbi nastavlja ogledalo. Katera od teh dveh situacij je resnična? Ali je resnično to, da umetnik reflektira, ali je umetnik tisti, ki drži ogledalo? Ali je mogoče, da naenkrat dela oboje? To mogoče pomeni, da je umetnik ogledalo, ki drži drugo ogledalo? Ali je družba podobna zrcalni dvorani?
Da bi se izognili takšnem ideološkim ugankam, je potrebno pogledati spremembo položaja umetnika v zadnjih 150 letih in določene stvari nam bodo takoj bolj jasne. Če je bilo v času Zole, zelo presenetljivo da se je umetnik sploh vključeval v javne debate in kritike družbe, je v času Nemanje Cvijanovića presenetljivo, če se umetnik temu izogiba. Vloga umetnika se tako močno fetišizira, da je kritiziranje družbe praktično postalo njegov privilegij. Nemanjo Cvijanovića bi morali torej predvsem uvrstiti v tisto množico povprečnih umetnikov, ki živijo v iluziji da že s najmanjšim posegom v pravilnost družbenih podob, lahko obrnejo družbo na glavo. S tega stališča je Nemanja Cvijanović daleč od tega, da družbi nastavlja ogledalo, ampak je predvsem pojav, ki reflektira.
Trditev Tevža Logarja, da so dela Nemanje Cvijanovića, če povzamemo, ena od redkih, ki vsebujejo dobršno mero kritike in humorja, je enostavno napačna, saj večina sodobne umetnosti temelji ravno na humoristični kritiki družbe, ali bolje rečeno, na kritiki ki si prizadeva, da bi bila humoristična. Dobršna mera kritike in humorja obstaja v večini umetnin, a se pogosto dogaja, in delo Nemanje Cvijanovića ni nikakršna izjema, da se kritična moč in svežina humorja izgubita v poplavi podobnih si kritično-humornih posegov, ki se vsi po vrsti navdušujejo nad svojo originalnostjo in svežino.
Če povzamemo, delo Nemanje Cvijanovića deluje kot umetnina, ki smo jo že stokrat videli, tekst-vodič Tevža Logarja pa kot tekst, ki smo ga že stokrat prebrali. Tako kot umetnik v hotenju, da bi izpadel politično zrel, predvidljivo manipulira likovnim jezikom, je tudi tekst-vodič skupek praznih fraz, ki nam govorijo o »branjih na različnih ravneh«, o odgovornosti posameznika, o metaforah, o družbeno-političnih situacijah.
Gledalec dobi občutek, da se ne umetniku, ne organizatorju, ni dalo preveč zajebavati z razstavo v julijskem predpočitniškem obdobju. Razstava »Do not Fuck with Social Democracy« s svojim pretencioznim minimalizmom samo prikriva popolno praznino.
V prazno vstopil, prazen izstopil, Andrej Pezelj
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=28639
|