Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz

Politika> OFF Komentar

Cvri se v peklu, Ronald Reagan
Ponedeljek, 7. 6. 2004
avtor/ica: Erik

Tale mali Bush pa res nima sreče. Pripotoval je v Evropo, da bi se udeležil vojaške proslave v Normandiji ter popravil odnose s starimi zavezniki in s tem svoji domači javnosti pokazal, da je še vedno pravi svetovni voditelj vreden novega, štiriletnega predsedniškega mandata. Nobena skrivnost namreč ni, da si je Bush od svoje evropske protokolarne turneje obetal predvsem dvig javne naklonjenosti doma, ki mu je v tem občutljivem predvolilnem času nizko padla. In kaj se zgodi potem? Skoraj ves 'prime time' prostor v medijih mu prevzame Ronald Reagan. Ki je pač umrl. Pri triindevetdesetih letih starosti. Lahko bi rekli: končno.

Vsi največji zahodni korporativni mediji se spotikajo drug ob drugega pri povzdigovanju Reaganove osebnosti in hvaljenju njegovih političnih sposobnosti. Associated Press je na primer objavil kliše, da se Reaganovi prijatelji in sovražniki strinjajo, da je spremenil svet. K temu se še vrnemo malo kasneje. BBC in CNN preminulega štiridesetega predsednika ZDA opisujeta kot zavzetega, pogumnega, odločnega in optimističnega voditelja, ki mu nikoli ni manjkalo človečnosti niti humorja.
Mediji z Ronaldom Reaganom plešejo ples mrtvecev. Povsem nezadržano mu pripisujejo tople humane vrline, ki jih ta pasji sin nikoli ni imel. Reagan je bil človek samo v biološkem pomenu te besede. Gre namreč za enega največjih morilcev, lopovov in lažnivcev, ki je kdajkoli zasedal prostor v ovalni pisarni. Spoznajmo torej pobližje Ronalda Reagana.

Najprej velja omeniti to, da je bil človek popolna budala, ki je do zadnjega dne svojega predsedovanja trdil, da so drevesa bolj kriva za onesnaževanje zraka kot avtomobili. Toda največje neumnosti je Reagan stresal na področju zunanje politike. Za svojo najboljšo prijateljico, predsednico britanske vlade Margaret Thatcher je trdil, da je najboljši tip v Angliji, medtem ko se je po obisku Latinske Amerike navduševal nad spoznanjem, da južnoameriški kontinent sestavlja kopica neodvisnih držav.

Najožji Reaganovi sodelavci svojemu nekdanjemu šefu pripisujejo karizmatično osebnost. Vendar resnica je ta, da je bil človek na sestankih v Beli Hiši le redkokdaj zbran in večkrat je celo zadremal za mizo. Znana je na primer njegova izjava, ki gre nekako takole: »Ne pijem kave ob kosilu, ker me potem ohranja budnega celo popoldne.«

Vprašanje, ki si ga mnogi zastavljajo, je, ali je bil Ronald Reagan zgolj marioneta v rokah mnogo vplivnejših politikov iz zakulisij Bele Hiše in Pentagona. Mnogi izmed teh ljudi še vedno krojijo politiko Washingtona. Omenimo jih zgolj nekaj: Dick Cheney, Donald Rumsfeld, Paul Wolfowitz, Otto Reich in James Baker. Ronald Reagan je svoje razmerje s temi ljudmi pojasnil z naslednjimi besedami: »Povejo mi, kaj moram storiti. Vsak dan dobim kos papirja, ki mi pove, kaj imam za početi čez cel dan.«

Na sestankih, pa tudi tiskovnih konferencah se je Reagan rad posluževal fraz in sloganov, s katerimi je prej nastopal v hollywoodskih filmih. Spomnimo, Reagan je igral v drugorazrednih filmih za mladino, v katerih je ponavadi igral kavbojca in enkrat najboljšega prijatelja šimpanza. Bush starejši, ki je bil Reaganov podpredsednik, je izjavil, da si bo Ronalda zapomnil po njegovih fantastičnih govorih. Gre za idiotizem brez primere. Prvič, govore predsednikom pišejo njihovi podrejeni in drugič – normalno, da jih je Reagan znal fantastično prebrati, saj je bil vendarle profesionalni igralec. Cheney, Rumsfeld, Reich in ekipa tudi niso od njega nič manj pričakovali.

Nekateri se bodo Reagana spomnili še po tem, da je končal Hladno Vojno brez enega iztreljenega metka. Da, povejte to svojcem in prijateljem milijonov mrtvih od Afganistana, Libije, Iraka, Irana do Grenade in Nikaragve. Pod Reaganovim predsedovanjem sta bila CIA in Pentagon vpletena v najbolj gnusne zločine proti človeštvu. ZDA so Iraku in Iranu prodajale kemično ter biološko orožje in intenzivno oboroževale ter trenirale teroriste iz arabskih in latinskoameriških držav.

Še eden plesniv mit o končanju Hladne Vojne je ta, da je Reagan odnesel zmago nad Sovjetsko Zvezo potem ko si slednja ni ni mogla privoščiti gradnje protibalističnega ščita in je tako izgubila oboroževalno tekmo z ZDA. Tudi prav. Vendar dejstvo ostaja, da si gradnje protibalističnega ščita niso mogli privoščiti niti Američani. Ronald Reagan je skoraj bankrotiral državo in nacionalni dolg povečal na kar tri trilijone dolarjev. Ko so Reagana takrat novinarji vprašali za komentar, jim je odvrnil: “Nisem zaskrbljen zaradi deficita. Dovolj je velik, da lahko skrbi zase.” Amerika si še vedno ni opomogla od Reaganovega razsipništva in ostaja najbolj zadolžena država na svetu. Bush mlajši skrbi, da bo tako ostalo še naprej.

Pod Reaganovim vodstvom se je razcvetela vojaška industrija, bogati so postali bogatejši, revni pa revnejši. Reagan je dobesedno poteptal ameriški sistem socialnega varstva ter uvedel najstrožjo obliko neoliberalnega kapitalizma, znano kot Reaganomija. Človek je v svoji objestnosti uničil na milijone življenj, pa vendarle je zapustil Belo Hišo kot eden izmed najbolj priljubljenih predsednikov v zgodovini ZDA. In po čem si ga bodo Američani najbolj zapomnili? Po večnih humornih nastopih v javnosti. Zdaj torej poznamo recept za uspešnega politika: če hočeš zajebati ljudi, se jim smehljaj v obraz. Toda, a ni bilo tako že od nekdaj?

Bush mlajši je na vojaški proslavi v Normandiji počastil svojega vzornika z naslednjimi besedami: “Ronald Reagan je bil velik človek. Za seboj je pustil nacijo, ki jo je obnovil in svet, ki ga je rešil.” Ne eno in ne drugo. Res je v navadi, da se o umrlih govori vse najlepše. Vendar ne o tem človeku. Nikoli. Ronalda Reagana bi morali stokrat klonirati in ga vsakič postaviti pred strelni zid. Ni nam žal, da je končno umrl. Žal nam je, da se je sploh kdaj rodil. Jebi se, Ronald Reagan. Jebi se in cvri se v peklu, prekleti pasji sin!

Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=4107