Glasba> Tolpa bumov

Leto 2002 je bilo očitno precej plodno za glasbene ustvarjalce iz preteklih dekad. Če so njujorški konstantneži Sonic Youth izdali precej hvaljeno ploščo Murray Street, smo lahko bili priče tudi ponovnemu uspešnemu zagonu starin, kot so britanski The Wire. Trend obujanja velikih imen godbenega undergrounda se očitno nadaljuje tudi letos, saj so se Otočanom prad kratkim pridružili še nemški industrialci Deutsch-Amerikanische Freundschaft. Oboji so na svojih novih diskografskih izdelkih še vedno presenetljivo vitalni, The Wire nemara celo bolj kot kdajkoli prej, nekaj manj svežine pa so prikazali njihovi nemški kompanjoni DAF. Ravno nekje vmes so se znašli današnji gostje Tolpe bumov, Suicide.

Po desetih letih premora se je konec lanskega leta na glasbeno prizorišče vrnila še ena že rahlo pozabljena legenda iz sveta glasbe. Njujorški duet Suicide, ki ga tvorita elektroničar Martin Rev in vokalni interferator Alan Vega. Skladbe za album American Supreme sta sicer posnela že zgodaj leta 2001, vendar je 11. september, kot še toliko drugih stvari, precej spremenil tudi usodo njunega novega dolgometražca. Nenazadnje se to precej očitno odraža na naslovnici ovitka. Črno-bela ameriška zastava brez odvečnega balasta reprezentira črno-beli svet, v katerem se je znašla terorizirana Amerika.

Album prinaša sicer prepoznaven Suicideovski zvok, ki pa v svojih elektronskih funky ritmih zveni bolj digitalno kot kdajkoli prej. Idealen primer tega je uvodna skladba Televized Executions, ki lepo ponazarja džunglo sodobnega mestnega življenja. Strašljiva elektronska eleganca veje iz večine komadov na albumu. Skladba American Mean s svojo minimalistično technoidno zasnovo močno sugerira na klubsko dogajanje izpred nekaj let. Vegovo paranoično petje, močno reverbano za še povečan strašljiv učinek, odmeva v preprostih Revovih melodijah, ki v osnovi niso drugega kot le na pet minut podaljšani loopi osnovnega vzorca. Nič presenetljivega, bi lahko rekli, vendarle pa jima uspeva biti z njunim zvokom dovolj drugačna od današnje produkcije, da sta še vedno zanimiva. Tudi za mlajši rod glasbenih navdušencev, čeprav se mi zdi, da kaj več kot zagretih nostalgikov le ne bosta navdušila. Svojo pionirsko vlogo sta Martin Rev in Alan Vega že odigrala, pogrevanje stare župe pa je le redkokdaj vzbudilo dolgoročnejše zanimanje poslušalstva.

Da ne bo pomote, American Supreme ni slaba plošča. Daleč od tega. Suicide v vseh pogledih na njej odražata svojo glasbeno zrelost, vendar pa se tej zrelosti pridružuje tudi neka potreba po prilagodljivosti okolju. Verjetno odraz dejstva, da enostavno nista več v svojih norih mladih letih, ali kot je nekoč zaskrbelo Alana Vego samega: »Dejstvo, da je danes najino početje ljudem všeč, je pravzaprav precej strašljivo. Prej si vsaj vedel, da ljudem ne bo všeč, iz česar si se lahko potem po svoje zabaval. Čisto v redu je, da sva ljudem všeč in da naju spoštujejo, samo kaj, ko nisva navajena na to.«

Ja, dolga je pot od tega, da te punkovska publika s flašami prežene z odra, ker zveniš drugače kot oni pričakujejo, pa do tega, da si priznan tudi s strani kulturnih ustanov. Suicide sta vse to izkusila na lastni koži na prav nič prizanesljiv način.