Za življenje drugače so se odločile štiri maročanke, katerih starši so emigrirali v Belgijo. Tam jih je v svoj primež dobila druga kultura, drug narod, drug jezik. Poleg tega so starši za svoje otroke, ki naj bi si v obljubljeni deželi ustvarili novo življenje, se izobrazili in uspeli, zastavili življenje. Loredana Bianconi, italijanska filmska umetnica, je v kamero ujela štiri portrete, Belgijk maroškega rodu, ki so vsaka po svoje uspele premosti občutke razcepljenosti, kar kot večen problem spremlja drugo generacijo emigrantov.

Pri migraciji islamskih žensk v zahodno kulturo gre za popolno spremembo statusa ženske. Vse štiri portretiranke so se uprle podrejeni vlogi ter zavrgle pokrivala, se kot umetnice odprle novi kulturi, toda globoko v sebi ostale razklane. Rešila jih je umetnost. V glavah njihovih staršev pa se še vedno niso nehale vrteti podobe razgaljenih prostitutk. Takšen je namreč njihov pogled na umetnost zahodnega sveta. O razgaljenosti se verjetno ne motijo preveč.

V petdeset minutnem dokumentarcu Življenje drugače se je Loredana Bianconi odločila za statično kamero, ki brez kakršnihkoli tehničnih dodatkov lepo drsi iz ene zgodbe v drugo zgodbo, ne da bi spremenila kot snemanja. Prizori se vsebinsko navezujejo drug na drugega, tako celoten film daje občutek, kot da se štiri ženske, ki so snemane vsaka na drugi lokaciji, pogovarjajo med seboj, ter druga drugi delijo svoje izkušnje. To pa je tudi edini režijski poseg italijanske režiserke, ki se je na Mestu žensk že leta 1997 predstavila z dokumentarcem Se spominjaš revolucije?, v katerem je v kamero ujela štiri revolucionarke, nekdanje članice Rdečih brigad.

V petek je bil v Stari Elektrarni uprizorjen segment štiridelnega dueta, bolj znan kot Projekt XXXXXXX- situacija za plesanje. Projekt plesalk Antonije Livingston in Heather Kravas, ki sta ga opredelili kot nekakšen koreografski pogovor, je nastajal pretežno na daljavo. Za tovrstno predstavo to niti ni tako nemogoče, saj gre za realizacijo zamišljenega koncepta s sila preprosto podporno gibalno osnovo.

Že na samem začetku je udarna vizualna pojavnost performativnih teles – plesalki imata namreč na sebi s črnimi trakovi pritrjene bujne balonaste obline iz črnega lateksa, lasulji in sončna očala. Njun gibalni material, ki obsega le enega osnovnih baletnih korakov, je razvlečen v prostor, čas in skrajno enoličen tempo. Ponavljajoče, čez oder diagonalno stopicljajoče korakce dopolnita z občasnimi vdori besednih asociacij in karakterizirajočimi gestami. Ko dogajanje za gledalca postaja vse bolj monotono, se iz občinstva zasliši poljubljajoč par deklic. Iz osvetljenega stopnišča se prikotalita do dna odra.

Na odru sta dva para ženskih teles – en par je ujet v mehaniziran vzorec gibanja in spominja na lutki izložb, drugi se okorno prepletajoč vali po odru. Konec repeticije in poljubljajočega prekopicavanja napove prihod vokalno-godalnega kvinteta, ki absurdno dogajanje na odru zaključi. Na odru se razleže zvok, ki prostoru poda domačnost, vsekakor pa katarzično sprostitev predhodnega dogajanja na odru.

Projekt ustvarjalk Livingstone in Kravas, ki se ukvarja s pojavnimi oblikami zla izpostavi diametralno nasprotje med podobo žensk, ki ji vlogo vsakodnevno nalaga družba in lezbičnim parom, ki se mu nalepi emancipatorni element. Ko začne v ozadju odra igrati kvintet in na oder priteče svetlolasi otrok, se dogodi preobrat, ki del odra preobrazi v skupni prostor tople domačnosti, prostor kjer se ustavita oba para.

Na festivalu je v petek premiero doživel video HI-RES, ki je nastal na osnovi istoimenske plesne predstave Maje Delak in Male Kline. Ta je tako navdihnila avtorici videa, Marino Gržinić in Aino Šmid, da sta se jo odločili vizualno nadgraditi in uporabiti za okvir mnogih vprašanj ter odgovorov. Ti se nanašajo na odnos telesa in sodobnega plesa ter njune vloge v vpetosti v globalni kapitalistični sistem. Sledila je zanimiva debata z obema vizualnima umetnicama, predvsem v čast izdaji knjige Trenutki odločitve, ki kronološko zaobsega njuno delovanje od leta 1982.

V soboto zvečer je Kud France Prešeren pokal po šivih. In nikakor ne brez razloga. Na odru se je namreč odvijala kontraverzna predstava Edgy Women montrealskih queer umetnic. Gre za uveljavljene performerke, ki slovijo po predanosti feminizmu, surovem humorju ter predvsem originalnosti.

Dogajanje je sestavljeno iz ločenih prizorov, v katere je vpeto več časovnih kot tudi prostorskih dimenzij. Poleg klasičnega kabareta v obliki mono izvedbe, je v podporo dogajanju na odru tudi video, ki pa lahko prevzame vlogo povsem samostojnega prizora. Drugi video pa predstavlja nekakšno odkrito kamero, ki beleži dogajanje za odrom, natančneje v zakulisju. Čeprav bi bilo tam moč pričakovati zbrane in morda nekoliko živčne nastopajoče, ni o tem nobenega govora. Gospe se med svojimi nastopi zabavajo kot se le spodobi za sodobne, samostojne in svobodomiselne ženske: na veliko ga pijejo, se slačijo in plešejo. Vmes celo najdejo čas, da napovejo novo točko.

Čeprav se vsi prizori lahko pohvalijo z izvirno vsebino ter odlično interpretirajo aktualne družbene tematike, se posmehujejo pop kulturi in raziskujejo temačne globine posameznikove notranjosti, pa najbolj izstopa video The pleasure Zone. Ta je nastal pod domišljijsko taktirko video umetnice Dayne Mcleod. Gre za tekmo med dvema ženskima ekipama, ki se pomerita predvsem v svojih seksualnih sposobnostih. Cilj je kakopak čim bolj strastno, pompozno in vulgarno doseči ženski orgazem. A kljub veliko otipavanja, nagačenemu oprsju in mednožju ter pohotnim pogledov, izvedba ne prestopi meje pornografskega ali celo obscenega.

Žaljivo kratek opis sicer, a Edgy women je nedvomno ena od tistih predstav, za katere gledalci vedo, da bi jim bilo žal, če bi jo zamudili. In tako je lahko tudi vsem tistim, ki jim je to pač uspelo.

Alja, Vesna in Ariana