Sobota, 21. 10. 2006
goran
*
Prva stvar, ki sem jo storil, ko se mi je odvrtel Melody Mountain je bila ta, da sem poiskal in poslušal nekatere albume zasedb AC DC in Kiss. Sicer obe zasedbi poznam, vendar pa jima nikoli nisem namenil kakšne večje pozornosti. In kaj je povod za to nenadno željo? Odlični reinterpretaciji skladb obeh omenjenih bendov, v katerih je norveški dvojici Susanna and the Magical Orchestra, uspelo izpostaviti tiste njihove prave atribute na nek kredibilen način. Priredbe so ta čas, ko se reciklira vse mogoče pogruntavščine iz polpretekle zgodovine, precej pogost pojav in kot tak precej pod udarom. Pogosto se pač zgodi, da številne priredbe izvirnikom prej škodujejo kot koristijo. Množica klonov prenasiči naše žleze in posledično se lahko zgodi, da nam priskutijo še original. 'Melody Mountain' ne sodi v to kategorijo. Izbor skladb sicer sega v čislano dediščino osemdestih, vendar pa Susanna in Magical Orchestra nista obremenjena z revitalizacijo tega veličastnega obdobja, ampak v svoji intimni maniri nekaterim njunim najljubšim skladbam dodata novo dimenzijo.
Skandinavija že lep čas vsako leto ponudi kopico novih imen, ki s prvenci požanjejo veliko hvale, tako s strani glasbenih kritikov kot širše publike. Med njih lahko štejemo tudi zasedbo Susanna and the Magical Orchestra, ki je s svojim prvencem 'List of Lights and Buoys' pred dvema letoma, predstavila najbolj poslušljivo glasbo v katalogu cenjenega založnika Rune Grammofon do takrat. In to sta še danes. Tudi 'Melody Mountain' se ne skriva za zapletenimi zvočnimi strukturami, ampak skozi včasih komaj slišne glasbene podlage Mortena Qvenilda in prefinjeno vokalno interpretacijo Susanne Karoline Wallumrod, ponudi snov, ki ji zlahka prisluhnemo ko smo sami, na primer med vožnjo z avtomobilom. Susanna and Magical Orchestra temeljni kamen položita v letu 2000, vendar sta v prvih letih prisotna le na norveški lokalni 'live' sceni, kjer na svojevrsten način obnavljata gradivo svetovnih glasbenih imen. Bržkone je temu, da se je na prvencu z izjemo dveh odličnih priredb znašel njun lastni material, botrovala zavest, da ju bo glasbena srenja tako gotovo sprejela z več odobravanja, kot bi ju, če bi že na debiju objavila skladbe drugih avtorjev. Morda pa sta si le želela nabrati izkušenj. Ne ozirajoč se na to katera teza je prava, lahko sedaj ko je 'Melody Mountain' ugledal luč dneva sklenemo, da sta se Morten in Susanna odločila prav, saj je v novih skladbah prisotne še več zrelosti kot na prvencu. Pa tudi ta ni trpel nobenega pomanjkanja. Tukaj jima je v prid še dejstvo, da gre za zelo mlada avtorja in precej zahtevneno glasbeno formo.
Izbor skladb je v nekaterih primerih precej presenetljiv. Od pevke, ki jo denimo lahko postavimo ob bok Portisheadove Beth Gibbons ali pa Bjork, pač ne bi pričakovali, da se bodo na njenem repertoarju znašle skladbe hard rockerjev tipa AC DC ali pa Kiss. Ampak gremo raje lepo po vrsti. 'Melody Mountain' odpre odlična priredba skladbe 'Hallelujah' Leonarda Cohena, ki je doživela že celo vrsto bolj in manj uspešnih predelav. Naslednja je priredba skladbe AC DC 'It's a Long Way to the Top' v kateri Qvenild za spremljavo uporabi zvok baročnega čembala, ki je diametralno nasprotje energičnih avstralcev. Vendar pa je ob Susannini interpretaciji jasno, da njun namen ni posmeh in da ironijo raje iščimo kot drugod. Sledijo priredbe skladb; 'This Days' Matta Burta, Princove 'Condition of the Heart', 'Love Will Tear Us Appart' Joy Divisionov, ki je tudi bila deležna že ničkoliko obdelav, pa predelava skladbe 'Crazy, Crazy Nights' že omenjenih Kiss, na albumu kjer je v ospredju predvsem moč besede seveda ne sme manjkati Bob Dylan pri katerem sta si Susanna in Morten izposodila skladbo 'Don't Think Twice, It's Alright'. Sledita še dve boljši priredbi. Najprej odlične skladbe 'It's Raining Today' Scotta Walkerja, nato pa še 'Enjoy the Silence' Depeche Mode. V obeh priredbah odličen vtis pusti predvsem Qvenildova minimalistčna podlaga, ki z posameznimi toni v premorih le doda k rafiniranosti, ki jo skozi svojo interpretacijo podaja Susanna. Album zaključi priredba skladbe 'Fotheringay' manj znane istoimenske folk zasedbe iz konca šestdestih let prejšnjega stoletja.
Melody Mountain sodi torej v tisto kategorijo albumov, ki skozi svoj drugačen pristop lahko poslušalcu približajo tudi glasbo, na katero do takrat pač ni bil pozoren.
Če ste pred leti spregledali album 'People are Strange' še ene skandinavke, ki se je lotila tovrstnih obdelav, Stine Nordenstam in če vam je blizu izrazito intimna glasba nikar ne spreglejte 'Melody Mountain'.
pripravil Goran Kompoš.
Komentarji
komentiraj >>