Nedelja, 22. 10. 2006
kvisnar
* V dobrem desetletju svojega delovanja je birminghamska skupina Broadcast objavila le tri albume ter nekaj več ep-jev, singlov in drugih težje dosegljivih posnetkov, ki so bili v večji meri zbrani na dveh kompilacijah. Zadnja izmed teh, "The Future Crayon", je izšla pred nedavnim in jo predstavljamo v današnji oddaji.
Broadcast ustvarjajo glasbo, ki bi jo lahko poimenovali kot zelo prefinjeno in pretuhtano obliko popa. Četudi operirajo z elegantnimi in spevnimi melodijami, ki mnogokrat spominjajo na pesmice, ki smo jih prepevali v vrtcu in šoli, je odnos ansambla do zvoka oziroma glasbene materije bil in ostal dokaj eksperimentalen. In če do sedaj izdani trije albumi nosijo v sebi neko pretehtano konsistenco, bi v zbirkah dokaj eksperimentalnega "spremljajočega" glasbenega materiala težko pričakovali podobne učinke. Vendar je zdaj možno v marsikateri kritiki prebrati, da je "The Future Crayon" morda najboljši album Broadcast nasploh, če tudi je skrajno raznovrsten in predstavi časovni razpon šestih let, v katerih se je zvok tega ansambla morda še najbolj razvijal.
Naj si bo komad, ki ga bomo poslušali v nadaljevanju zelo speven ali pa skrajno eksperimentalen, skupni imenovalec ostaja vedno na površju dobro slišen. Gre za neke vrste melanholično nostalgijo, ki se, razumljivo, napaja v preteklosti. Od tod reverb in eho v zvoku, od tod poenostavljene linije bobna ali baskitare, od tod nebroj starinskih sintetičnih zvokov, ki še najbolj sedejo v atmosfero starih znanstveno-fanstastičnih filmov. Kljub temu pa bi bilo več kot smešno in naivno Broadcast poimenovati za retro-ansambel. Njihova glasba prejkone odslikava neke vrste Utopijo. Sama sem se dosti ukvarjala z razmišljanjem, kaj (lahko) pomeni to mešanje preteklosti in prihodnosti. Še najbolj mi sede misel, da se Broadcast itak v največji meri ukvarjajo s svetom onkraj razumskega. S svetom, v katerem se je lažje sporazumevati skozi čutila kot so barve in zvoki, kot pa verbalno.
Broadcast so eni redkih ne-elektroničarjev pri načeloma elektroničarski založbi Warp Records. So premišljeni in počasi stopicajoči kolegi svojčas razvpitih, danes pa vse manj pomembnih Stereolab. So tudi označeni za ene izmed nosilcev glasbenega "žanra vseh žanrov", ki se ga lovi ime "hauntology". Za sicer angleški bend zvenijo silno "kontinentalno" in morda je to razlog, da petje Trish Keenan mnogokrat zazveni šansonjersko. Bojda so se inspirirali pri Morriconeju, Basilu Kirchinu in The United States of America. Vsekakor pa je dobro desetletje njihovega dela ena najbolj prepričljivih samosvojih glasbenih poti v sodobnem britanskem popu.
pripravila Katarina Višnar
Komentarji
komentiraj >>