Nedelja, 5. 11. 2006
MarioB
* Po desetih letih se je z novim diskografskim izdelkom oglasil legendarni Ornette Coleman, patron free jazza in izumitelj revolucionarnega principa harmolodike. Le-ta poudarja medsebojno prepletenost vseh glasbil, ki morajo s skupnimi močmi – hkrati! – igrati tako melodijo, kot tudi harmonijo in ritem. Album je posnet v živo, pred nemško publiko na lanskoletnem koncertu, a Ornettov kvartet, isti, kot smo ga lahko slišali na ljubljanskem jazz festivalu, igra večinoma nove skladbe.
Naslov Sound Grammar, ki je hkrati ime Ornettove založbe, pri kateri je album izšel, ne pomeni pravzaprav ničesar drugega kot harmolodiko. In slednja je še kako prisotna v zavzeti, doživeti, natančni igri četverice. Poleg Ornetta na alto saksofonu, trobenti in violini sta v bandu kar dva basista, Greg Cohen, ki strune prebira, in Tony Falanga, ki nanje gode, zasedbo pa zaokroža Ornettov sin Denardo, bobnar, ki z očetom igra od rojstnih prednajstniških let. Zasedba z dvema basistoma nas kajpak spomni na Ornettov kvartet iz šestdesetih let, v katerem sta poleg bobnarja Eda Blackwella igrala še basista Charles Moffett in David Izenzon.
»Zvočna slovnica je za glasbo tisto, kar so črke za jezik. Glasba je jezik zvokov, ki spreminja vse človeške jezike,« pravi Ornette, ki je vedno poskrbel, da so tudi naslovi njegovih albumov odsevali glasbeno naravnanost. Takšni so bili denimo The Shape of Jazz To Come, Free Jazz ali Tone Dialing, če se omejim le na tiste najbolj v oči bijoče primere, ko so naslovi nakazovali tako usmeritev kot tudi cilj, namen muziciranja.
Album – pa nikakor ne le zaradi naslova in dveh basistov – zvočno predstavlja svojevrstno Ornettovo vrnitev h koreninam, k razgrajevanju svobodnjaških ter bluesovskih tem. Nekaj slednjih je sploh izjemnih, denimo dolga, elegična Sleep Talking, počasi se vijoča bluesovska tema, za katero se zdi, da se nenehno poraja sama iz sebe, iz angažirane, a po drugi strani malone neopazne skupinske igre, iz katere prenica občutljivo in previdno odigrana nosilna tema.
Kar nekaj komadov nam že po nekaj poslušanjih zazvenijo kot dolgo znani standardi, ki jih takorekoč – kljub njihovim zapletenim strukturam in vijugastim nosilnim melodijam –kmalu začnemo požvižgavati. Takšen je gotovo omenjeni komad Sleep Talking, z bluesovsko zasanjano glavno temo, ki zaradi sugestivnosti in čustvene intenzitete v spomin prikliče Ornettovo klasiko, komad Lonely Woman.
Ko Ornette prime v roke trobento, so zvoki, ki jih izvablja iz nje, popolnoma drugačni od tistih, ki jih ustvari s saksofonom; so bodisi zelo krhki bodisi ostri, a vselej zračni; redko kdaj se prepusti daljšemu soliranju ali pletenju melodije, raje se osredotoči na to, da le nakaže nekaj zvenskih odtenkov, kanček porajajaoče se melodije, namig ostalim glasbenikom. Ti deli skladb zato bolj temeljijo na barvi zvena ali njegovem odtenku, ki ima vlogo poganjanja glasbene akcije in reakcije ter kajpak interakcije. So zvočni kolaži, v katerih slišimo brezhibno komuniciranje glasbenih idej ter njih zvočno transformacijo.
Medtem ko krasi te dele, tako kot tiste, ki jih Ornette odigra z violino, bolj zrnat zvok, so vseeno odigrani energično, z osredotočeno podporo natančne ritemske sekcije, saj igrajo ostali trije člani kvarteta več kot imenitno. Ornettove teme nadgrajujejo in širijo, večkrat pa kakšno glasbilo gre popolnoma svojo pot in, če usmerite svojo poslušalsko pozornost, lahko v eni sami skladbi slišite veliko več samostojnih melodijskih ali ritmičnih linij.
Tak princip pripeljejo do vrhunca v zaključni skladbi albuma, eni od le dveh, ki smo jo poleg komada Turnaround že prej poznali. Gre za Song X, skladbo, ki jo je Coleman objavil na istoimenskem albumu iz leta 1985, na katerem je igral tudi kitarist Pat Metheny. Skladba se v novi različici dobesedno razmahne v popolnoma novo zvenenje, saj jo Ornette postavi na nove temelje, prilagojene svojemu novemu kvartetu. Sam Ornette poprime tudi za violino, s katero ustvarja vznemirljive, furiozne kontrapunkte z basovskim godenjem Tonyja Falange. Skladba sploh kipi od množice zvočnih elementov, nastavkov in odvodov, ki se med sabo dopolnjujejo, saj so drug drugemu hkrati opora in nadgradnja.
Sound Grammar je odličen album, takšen, ki bo Ornettovim poznavalcem nemara ponudil dodaten vpogled v poetiko in neverjetno energijo zdaj 76-letnega muzičista, ki ne le spaja različne tradicije, marveč tudi, zvest začetnim principom in glasbeno-filozofskim idejam, venomer nadgrajuje lasten izraz. Po drugi strani pa ga lahko mirne duše – čeprav ne gre za njegovo prelomno delo, konec koncev je takih posnel kar nekaj! – začetnikom priporočimo kot odličen uvod v Ornettov besednjak zvokov. Upam si namreč napovedati, da bo v prihodnosti obveljal za enega njegovih klasičnih del.
pripravil Mario Batelić
Komentarji
komentiraj >>