O upravičenosti silnih etiket so se premierno spraševali obiskovalci Festivala Ljubljana v prvih poletnih dneh in gledalci uradne premiere v pravkar prenovljeni veliki dvorani mariborskega gledališča. Minuli teden so združene moči obeh slovenskih narodnih gledališč zatresle tudi Gallusovo dvorano Cankarjevega doma.

Čeprav gre za svojevrsten spektakel, ki na domačih odrih zaživi le redko, so odzivi na Clugovo glasbeno-plesno predstavo različni. Zgolj slabo uro trajajoč program, težko definiran konceptualni okvir in mestoma premočna koncentracija dogajanja na odru so pogosti, a hkrati edini dejavniki, ki utemeljeno predstavljajo tarče negativnih kritik.

Tematska arhitektura predstave je zastavljena široko in odprto. Vsebinska izhodišča predstavljajo zgolj ogrodje, ki ga gledalec sam dopolni s subjektivnimi vsebinskimi asociacijami.

Kot rdečo nit Clugovega projekta, ki jo plesalci z dovršenimi plesnimi gibi vešče prepredajo skozi predstavo, bi lahko izpostavili konfrontacijo onostranstva z zemeljsko stvarnostjo. Konceptualne nastavke pa lahko prevedemo tudi širše. Metafora združevanja in razdruževanja odpira možnosti številnih individualnih branj.

Avtor sam kot ključno implikacijo predstave izpostavi krščanstvo. Vpeljava religije dopolnjuje glasbeno podlago v obliki rekviemov in osnovno tematsko izhodišče večnega iskanja ultimativnega odgovora na vprašanja življenja pred smrtjo in po njej. Riba kot simbol izvornega krščanstva hkrati sovpada s simbolom naslovne tišine.

Konceptu združevanja so podrejene tudi scenografija, kostumografija, glasba in seveda koreografija. Slednja kombinira - ali raje združuje - izčiščeno solistično koreografijo na eni strani in osupljivo usklajene skupinske točke štiridesetih plesalcev na drugi.

Združevanju se prilagaja tudi učinkovita scenografija Marka Japlja z drsečimi kavči, akvarijem in prosojnimi zavesami, ki razkrivajo in zakrivajo zbor. Zbor klasično postavitev na običajnih zborovskih praktikablih zamenja za inventivnejšo vertikalno razvrstitev. Zbor tako s pomočjo svetlobe in premikanjem zaves učinkuje tudi kot efektivna kulisa.

Veliko mero drznosti si privošči kostumografka Lea Kaluša. Črno-vijolične trikoje, ki z barvami smrti in krvi opozarjajo na izhodiščno tematiko smrti, v nadaljevanju zamenjajo manj posrečeni kostumi. Spominjajoč na enodelne kopalke in plavalne kape v kombinaciji z »luskastim« materialom vzbujajo asociacijo na ribe in posredno – tišino.

Ključni element predstave poleg plesnega dela predstavlja glasba. Združena orkestra slovenskih opernih hiš poskrbita za bučno in predvsem učinkovito glasbeno podlago s prepletom dveh rekviemov. Mozartovo zadnjo avtorsko stvaritev, Rekviem v d-molu, KV 626, ob njegovih nedokončanih akordih Lacrimose dopolni Rekviem za prijatelja, sodobnega poljskega filmskega skladatelja Zbigniewa Preisnerja. Predstavo sklene njegova verzija Lacrimose.

Ob vrnitvi na začetno vprašanje o upravičenosti superlativov bi zlahka odgovorili pritrdilno. Čeprav vemo, da je bil uspeh predstavi usojen že pred odrsko realizacijo in dejanskim prepričanjem o njeni kakovosti. Edward Clug preprosto postaja zaščitna znamka in modni trend, kar dodatno potrjujejo številni obiskovalci in novi plesno-kulturni navdušenci iz vrst gospodarstvenikov, politikov in estradnikov.

Arhitekturo metaforičnih mostov je občudovala Pina Sadar.