Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
KAKO BO ZGODOVINA PONOVILA SAMO SEBE (torek, 16.00) (2881 bralcev)
Torek, 5. 12. 2006
Alja



V sklopu seminarja Sodobnih scenskih umetnosti, ki ga že več let zapored pripravlja zavod Maska, se je prejšnji ponedeljek v Cankarjevem domu odvijalo javno predavanje Inke Arns. Inke je ena redkih predstavnic zahoda, prihaja namreč iz Nemčije, ki dobro pozna umetnost Vzhodne Evrope, vključno s Slovenijo. Kulturnemu dogajanju v naši državi se je posvetila že v času študija, ko so njeno pozornost pritegnila novodobna umetniška gibanja, združena v pojavu Neue Slowenische Kunst. Danes je umetniška direktorica Hartware MedienKunstVerein v Dortmundu ter sodeluje tudi v različnih mednarodnih projektih, med drugim tudi z revijo Maska.

Predavanje je bilo sicer namenjeno predvsem izdaji njene nove knjige, nastale na podlagi doktorske dizertacije z imenom Avantgarda v vzratnem ogledalu. Ker je ta šele ugledala luč slovenske svetlobe, in ker si zasluži več kot le nekaj skopih besed, se bomo njeni vsebini posvetili ob drugi priložnosti.

Bolj nas je pritegnil prvi del predavanja, napovedan pod pomenljivim naslovom Zgodovina bo ponovila sama sebe. Šlo je za predstavitev umetniških praks, ki se poslužujejo rekonstrukcije kot načina prezentativne realnosti. Inke je tako predstavila več različnih performansov, ki so nastajali povsem izven objema klasične dramske uprizoritve. Načrtno so raziskovali pomen kolektivne zgodbe, podvržene neki dramatični izkušnji.

Pri tako imenovanem “re-enactmentu” gre za ponovitev zgodovinskega družbenega dogodka, ki ob svoji pomembnosti dosega močan čustven naboj in zbuja množične reakcije, kot se na primer dogaja v času revolucije. Ta ponovitev naj bi se odvijala, če je le mogoče, pod istimi pogoji kot originalno dogajanje. Seveda je zaradi prostorske, predvsem pa časovne dimenzije, obravnavanega dogodka ni moč spremljati z isto percepcijo in to tudi ni njegov namen. Konec koncev gre za umetniški proces, ki bi se lahko odvijal tako na ulici kot v galeriji.

Predstavila je več različnih projektov, podrobneje izpostavili bomo le enega, in sicer projekt z naslovom The Milgram Re-enactment. Gre za ponovitev enega najbolj kontroverznih družbenih psiholoških eksperimentov dvajsetega stoletja, ki raziskuje, do kam segajo meje podrejanja tuji avtoriteti.

/////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////

Podobno kot v filmu Das Eksperiment, se je tudi v obravnavanem projektu večina poskusnih zajčkov izkazala za srhljivo ubogljive in za vsako ceno avtoriteto ubogajoče. Kljub dejstvu, da so njihovi učenci glasno kričali pod mukami sicer neresničnega elektrošoka in prosili, da se eksperiment preneha, se to ni zgodilo. Celo ko so njihovi kriki prenehali, kar naj bi pomenilo, da so najmanj v nezavesti, se poslušni učitelji niso ustavili. Ukaz je bilo treba izpolniti za vsako ceno. Torej tudi za ceno smrti.

////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////

Ponovitev nekega konkretnega dogodka, prikazana skozi potencial umetniškega sveta, poskuša iskati resnico ravno v svoji dejanski odmaknjenosti od dogodka samega. S svojo realistično naravo se postavlja ob bok medijski manipulaciji in že definirani resnici ter iz sebe poskuša izluščiti surovo objektivno formo, medtem ko na stranski tir postavi klasične teatralične elemente. Gre za umetniški proces, ki ne išče stare vsebine v novi obliki temveč ravno obratno.

/////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////

Seveda pa ponovitev sama ne more v celoti zadostiti zahtevi po realnosti, saj manjka bistven del originalnega dogodka, in sicer občutenje znotraj njega samega. Gledalec tako lahko opazuje svojo reakcijo na uprizoritveno ponovitev, vendar ni vanjo neposredno vpleten. Čeprav gre za toliko realistično ponovitev kot je le mogoče, pa se slednja ne more izogniti zanki nekoliko naivnega iskanje resnice, saj je prikaz neke pretekle atmosfere omejen predvsem na miselne procese prisotnih. Če pa so le-ti sposobni določene mere empatije, je ponovitev verjetno dosegla svoj namen.

Predavanje je rekonstruirala Alja



Komentarji
komentiraj >>