Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ponedeljek, 18. 11. ´06 ob 19.00 (ponovitev 25. 11. ´06 ob 10.00) N0 THINGS: Trees (self released, 2006) (2713 bralcev)
Ponedeljek, 18. 12. 2006
primozv



* Prelom tisočletja je v popularno glasbenem smislu najbolj zaznamoval t.i. rock'n'roll preporod, ki ni pomenil nič drugega kot to, da je po zaslugi bendov kot so The White Stripes, The Strokes ter še nekaterih drugih, sodobna rockovska glasba znova prišla v zavest širše javnosti. V okviru tega preporoda je sočasno izšlo tudi nekaj prvencev skupin, ki za razliko od že omenjenih The White Stripes ter The Strokes navdiha niso iskale v kitarski glasbi šestdesetih let, temveč iz obdobja zgodnjih osemdesetih. Glavni nosilci t.i. »novega« post-punka pa so z odmevnimi albumi postali newyorški bendi kot so Radio 4, The Rapture ter Liars. No prav slednjim ni bilo najbolj po godu, da so pristali v predalu z bendi s katerimi niso hoteli imeti nič skupnega, oziroma jim je bilo odveč to, da se jih v trenutku evforije, ki je takrat vladala v glasbenem tisku, enači z nekimi bendi zgolj zato, ker je na njih vplivala ista glasba. Kakorkoli že, prvenec skupine Liars imenovan They Threw Us All in a Trench and Stuck a Monument on Top bo v bodoče prav gotovo ostal šolski primerek post-punk preporoda. Kljub uspehu prvenca, pa so se Liars oziroma ustanovna člana skupine Angus Andrew ter Aaron Hemphill odločila, da si želita ustvarjati drugačno glasbo. Prvi korak na poti k temu je bila kadrovska menjava. Pat Noecker, ki je v bendu igral bass kitaro ter bobnar Ron Albertson sta tako odšla iz benda, kar je bil nesporen znak da bo zvočna podoba Liars v bodoče precej drugačna, saj sta prav Noecker ter Albertson s svojim igranjem nanjo morda še najbolj vplivala. Kaj se je od tu dalje dogajalo z Liars nas sedaj niti ne zanima, saj bomo pozornost posvetili bendu n0 things, ki sta ga ustanovila Pat Noecker ter Ron Albertson po tem ko sta odšla iz Liars. Oba sta ostala za inštrumenti, katere sta igrala že prej, vlogo frontmana, pevca in kitarista, pa je prevzel Christian Dautresme, o čigar dosedanji glasbeni karieri zaenkrat ni veliko znanega. Tudi o samem bendu n0 things, vse do pred kratkim, ko je izšel njihov prvenec naslovljen s Trees, ni bilo praktično nič slišati, kar je glede na to, da sta Noecker in Albertson igrala v, med kritiki močno opevanimi, Liars malce nenavadno. No razlog za to tiči najbrž v tem, da je prvenec Trees izšel kot zapečen CD, v samozaložbi, brez močne PR mašinerije, ki sicer rada z mastnim tiskom poudarja tovrstne informacije. Na plošči Trees, ritem sekcija ki jo tvorita Pat Noecker ter Ron Albertson deluje po podobnih principih kot že prej v Liars, torej z obilico bas bobna, raznih tolkal ter bas kitaro v vlogi okostja večine skladb. Trees pa je kljub temu manj plesna in mnogo trša, celo temačnejša plošča kot bi si morda želel ali pričakoval kak fan prvotne zasedbe Liars. Kitarsko rifanje z močno zdistorzirano kitaro ter težkimi lomljenimi ritmi, daje plošči močan pečat, ki je nekaj povsem drugega kot kakšen tipičen postpunkovski plesni hit. Plošča Trees seveda ni enoznačna in se je ne da zajeti v nekaj stavkih, saj n0 things na njej krmarijo po širokem polju ki ga na eni strani omejujejo težko kitarsko, včasih kar hardrockersko, če že ne metalsko nažiganje ter na drugi spevne vokalne melodije, s predoziranimi odmevanjem, ki pa smo ga v postpunku že kar vajeni. n0 things na plošči Trees zaenkrat zgolj nakazujejo »novo« smer ali podzvrst v postpunku. Ali bo iz tega nastalo kaj več, bo odvisno predvsem od njih samih, lahko pa tudi od kakšnega drugega benda. Nekoč (na zunaj) enovita glasbena scena se tako očitno segregira. Na eni strani imamo precej mainstreamovsko naravnane novejše plošče skupin The Rapture ali pa Hot Hot Heat. Kot proti utež pa se odpira neka nova fronta z bolj brezkompromisnim pristopom, ki se ne boji undergrounda in bo v njem kot vse kaže tudi ostala. Kar pa po svoje niti ni slabo. Že zgolj s preprostega vidika slovenskega obiskovalca koncertov. Zaradi globalne popularnosti post-punka in posledično visokih cen si namreč dosedaj nobenega izmed bendov s te scene ni bilo mogoče ogledati pri nas. Glede na to, da pa je koncertov manj komercialno uspešnih in cenejših skupin po domačih klubih bistveno več, bodo k nam mogoče kdaj prišli tudi n0 things.


Komentarji
komentiraj >>