Torek, 26. 12. 2006
goran
*Zadnji iz bere domačih albumov, ki ga predstavljamo v letošnji Tolpi Bumov, je solistični prvenec Roka Vrbančiča alias Neuf Meuf. Obenem je album ‘It’s cold in space’ pogojno tudi prvi letos, ki prihaja iz studiev domačih elektronskih producentov. Pogojno zato, ker je materija s katero se ubada Vrbančič, mestoma izrazno precej bliže kakšnemu post rocku, kot na primer tistim bolj elementarnim elektronskim praksam. Razlogov za tako skromno zastopanost domačih tvorcev v tem najmlajšem žanru je bržkone več. Tisti najbolj tehten, je verjetno mlačen odziv publike in posledično nezainteresiranost domačih založnikov, ta pa sili glasbenike v iskanje alternativnih distribucijskih poti, pogosto kar skozi medmrežje. ‘It’s cold in space’ sta tako založili dve manjši spletni založbi, Serein ter 12. rec, obe precejšnja neznanka v naših logih in kaj lahko bi se zgodilo, da bi tudi ta album ostal spregledan.
Rok Vrbančič ni novo ime na sceni. Poznamo ga že iz zasedb Proiekt Massage in Massage, s katero so sodelovali tudi na letošnjem Klubskem Maratonu Radia Študent. V obeh formacijah sledijo, na domači sceni precej eksotični elektro akustiki, s kombinacijo v živo odigranih inštrumentalnih delov in Vrbančičevih elektronskih manipulacij, ki pogosto prevzemajo pobudo. Glasba je v primerjavi s to, ki se je loteva na albumu ’It’s cold in space’, precej trša, v primeru Massage tudi zato ker ritem mašino deloma nadomesti bobnar. Obe zasedbi sta torej aktivni predvsem skozi živo nastopanje v katerem člani iščejo sinergijo med akustiko in elektroniko, teh pa se Vrbančič pod znamko Neuf Meuf v zavetju domačega studia, loteva še precej bolj detajlno.
Prvi vtis ob poslušanju albuma ’It’s cold in space’ je pravzaprav pričakovan. Izraznost, ki jo gojijo s prej omenjenima zasedbama, tu ovije v intimne ambientalne kose, vzorci akustične kitare in tolkal pa bolj dovršeno tvorijo celoto. Pravzaprav se skupaj s terenskimi posnetki zlijejo v večplastno zvočno maso, v kateri pa si avtor še vedno pusti dovolj prostora za skrbno vmeščanje posameznih detajlov, ki zaintrigirajo tudi, ko plošček dalj časa ostane v predvajalniku. V približno polovici skladb se inštrumentalni vzorci umaknejo sintetičnim linijam in takrat glasba navadno krene v bolj minimalistične vode, v katerih pa bolj do izraza praviloma pride digitalni glitch, ki se lahko stopnjuje tudi v hrup. Ta je za tovrstni izraz, še posebno v tistih pop ambientalnih skladbah, sicer precej rigiden, kljub temu pa na mestu, saj postavi kontrast prijetnim melodijam ravno v trenutku, ko te začnejo postajati nekoliko monotone. Zavajujoč je tudi naslov. Kljub občasnim zamaknjenim kozmičnim valovanjem, je glasba izrazito topla in tuzemska. V to nas prepriča še toliko bolj, ko se mu v skladbi ‘Unrest Unsave’ na vokalu pridruži belgijski producent Sebastien Biset. Izpostaviti velja tudi zadnji kos ’Remmus’, ki je po izvoru zvočnih vzorcev sodeč, tisti najbolj obetaven. Po tej plati se skladba precej razlikuje od zvočnosti, ki jo postavlja do tega trenutka. Zvočni vzorci so preveč generični, že prevečkrat slišani, efekti in hrupne sekvence pa včasih ne dovolj prepričljivo vpeti v kontekst. Po drugi strani pa je z ozirom na to, da Vrbančič črpa vzorce iz lastnega materiala, seveda tudi povsem možno, da je to pač tisto polje, ki ga najbolj zanima. Od tod izhaja tudi uvodno razmišljanje o post rocku, saj bo album skozi te preverjene zvočne kombinacije, verjetno našel več poslušalcev med ljubitelji kitarskih praks, kot pa tistimi, ki prisegajo na bolj ortodoksno elektroniko.
’It’s cold in space’ bo nedvomno pomagal zapolniti praznino, ki v tovrstnem izrazu seva v podalpskem prostoru, obenem pa ga lahko postavimo tudi ob bok nekaterim tujim producentov. Na primer tudi pri nas znanemu Xeli, ki je nedavno izdal sila čislan album ’The Dead Sea’, na katerem v podoben ambient ovije angleško folkovsko izročilo.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>