Ne razumite napak. Recenzentka je ljubiteljica Ecovega literarnega in teoretičnega dela. Zaljubila se je zgodaj. V Ime rože. V hrvaščini se je pregrizla čez Foucaultovo nihalo, se sprehajala skozi »pripovedne gozdove« in požrla Baudolina. Skrivnostni plamen kraljice Loane je prebrala še preden ga je pred kratkim za Mladinsko knjigo izvrstno prevedel Vasja Bratina.
Zgodba se je začela obetavno. Devetinpetdesetletni antikvar Giambattista Bodoni, ki si ime deli s priznanim tiskarjem iz poznega 18. stoletja, a ga vsi kličejo Yambo [đambo], se je brez spomina zbudil v bolnišnici v Milanu. Natančneje: izgubil je avtobiografski spomin, ostali pa so mu spomini na vse knjige, ki jih je kadarkoli prebral.
Yambo ne prepozna svoje žene, ne spomni se niti zapeljive asistentke, ki v njegovi odsotnosti vodi antikvariat. Izgubljeni so tudi spomini na otroštvo. Njegovi možgani so napolnjeni le z drobci tekstov. Da njegovo življenje ne bi za vedno ostalo zgolj fragmentarni papirnati spomin, se odpravi v hišo svojega otroštva, v Solaro. Upa, da bo v kraju, ki zanimivo – leži blizu kraja Ecovega otroštva – našel izgubljeno preteklost.
Obkrožen s starimi časniki, gramofonskimi ploščami, stripi, knjigami ter šolskimi zvezki se spusti po toboganu ponovnega odkrivanja lastne preteklosti. Tu pa zgodba izgubi svojo napetost in se prelevi v - na trenutke kar preveč podrobno - razpravo o vplivu Mussolinija na otroško literaturo ali alternaciji radijskih programov med fašističnimi himnami in ljubezenskimi popevkami o lepoticah na kolesih.
Obkroženost s tekstualnostjo ne povrne človeških spominov, ampak ustvarja nove in nove drobce vedenja, ki se med seboj prepletajo, spreminjajo in dopolnjujejo. Tu in tam se Yambu in z njim bralcu zazdi, da ob prebiranju besedila stojita pred pomembnim odkritjem. Srčni utrip se poveča in lica zalije rdečica. A že so tu novi teksti, ki zagrnejo možnost osebnega in um poženejo v druge smeri.
Posebnost Skrivnostnega plamena kraljice Loane, romana ali bolje zbirke fragmentov drugih tekstov, ki jo je Eco na tržišče poslal leta 2004, so katalogi podob, ki spremljajo opise znova najdenih tekstov iz Yambovega in Ecovega otroštva. Za rdečo nit romana bolj ali manj nepotrebne podobe: naslovnice stripov iz štiridesetih let, zbirke znamk, naslovnice revij in knjig, izhajajo iz Ecovega lastnega arhiva. Tega je za lastno zadovoljstvo ob pisanju knjige več kot leto dni dopolnjeval v antikvariatih v Italiji. Podobe dodatno prekinjajo pripoved, a vendar njihova historična ljubkost bralca žene naprej in naprej v labirint fragmentov tekstov, ki jih stran za stranjo niza Eco.
Privlačnost knjige tu in tam popusti pod goro sentimentalno natančnih opisov. Tega upada napetosti ne rešijo niti vrinjene zgodbe o nekaterih temačnih in skorajda presunljivih vojnih dogodkih. Zdi se, da je celotna zgodba o spominu zgolj izgovor, da se Eco eruditsko loti popisovanja osebnega doživljanja tekstov, ki so ukrojili njegov otroški horizont vedenja. Zgodbe ne reši niti fantazmogorični zaključek, v katerem se Yambo s pomočjo stripovskih junakov vzpenja k svoji neuslišani ljubezni.
Skrivnostni Loanin plamen je hladni plamen zgodovine tekstov, ki ne ogreje bralčevega srca. Tekst je sestavljanka drugih tekstov, mnogo bolj kakor da bi bil roman. Ecu je v Imenu rože uspelo odlično sestaviti skrivne namige in intertekstualne drobce ter iz njih splesti napeto in doživeto kriminalko. Loanin plamen te celote ne doseže in ostaja fragmentaren. Kljub temu pa v poosebitvi intertekstualnosti - na internetu, Ecovi ljubitelji že raziskujejo. Na spletni strani http://queenloana.wikispaces.com se plete internetna wikipedijska baza razlag citatov in namigov, ki jih je učenjaški Eco vpletel med platnice nove knjige.
Med teksti se je izgubljala Petja.