Ponedeljek, 15. 1. 2007
BIGor
* Rockovska zasedba Dirty Pretty Things je nastala na pogorišču zasedbe Libertines, ki je zaznamovala neorockovski preporod na britanskih tleh v prvi polovici tega desetletja. Zasedba Libertines ni bila le v središču pozornosti britanskega glasbenega tiska, ampak tudi senzacionalističnih tabloidov, kjer je skupina dobila častno mesto predvsem po zaslugi narkomansko-diaboličnih izpadov Peta Dohertya, frontmana skupine. Njegovo poulično-obešenjaško vedeneje na meji med estrado in družbeno margino je dobilo osrednje mesto med rumenimi novicami, med katere so prodrli tudi njegovi kratki stik s kitaristom Carlom Baratom. Z njim se ni le ničkolikokrat sprl, ampak tudi stepel. Njuna razklanost se je potrdila na drugem, povratniškem albumu The Libertines, ki je bil pravzaprav slovo te skupine.
Po Dohertyevem izmikanju, sporih in dokončnemu odhodu se je Carl Barat spečal z Didzom Hammondom iz Cooper Temple Clause in skupaj z bobnarjem Libertines Garyem Powellom in kitaristom Anthonyem Rossomandom sta leta 2005 ustanovila zasedbo Dirty Pretty Things. Če se gre Peter Doherty urbanega punk trubadurja s skupino Babyshambels, ki jo je ustanovil že v času Libertines in z njo našel svoj alterego, mu je Carl Barat odgovoil z Dirty Pretty Things. Album Waterloo to Anywhere je klofuta Petru Dohertyu.
Primerjavi z Libertines se težko izognemo, saj se nam s prvencem Waterloo to Anywhere potrdi stara domneva, da je bil Barat srce Libertines. Z Dirty Pretty Things ni zamenjal vloge, le preobleko in zunanji videz je nekoliko uredil. Njegovi spori z Dohertyem so danes le še rivalstvo, primerljivo zgodovinskemu paru Johna Lennona in Paula McCartneya - pa naj kdo reče, da se zgodovina ne ponavlja!
Dirty Pretty Things so ostali zvesti otoškemu pub-rocku. V jeku sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih let se ne izognemo niti Clashom. Bolj kot kakšno nagibanje h karibškemu vplivu kot ga zavohamo v skladbi The Gentry Cove, imajo v sebi predvsem rhythm'n'bluesovsko navihanost. Tako se v skladbi If You Love a Woman s punkovsko rudimentarnostjo celo dotaknejo Rolling Stonesov in še enkrat ne zatajijo svojega porekla. Nepretenciozna in premišljena produkcija izkušenega producenta Davida Sardya je dobro ujela poskočno neposrednost Dirty Pretty Things, ki jo lahko poštejemo tudi kot odgovor na izzive Franz Ferdinand in Arctic Monkeys.
Celoten album Waterloo to Anywhere preveva sproščenost in neobremenjenost. Mladostniška kri se vleče kot rdeča nit od začetka do konca albuma in ne zabrede v slepo ulico. Z Dirty Pretty Things kitarist in pevec Carl Barat ni pozabil na izhodišča prostodušnega neorocka. Za razliko od Razorlight ali Killers se niso zatekli h glamurnemu pop-rocku, preprosto so zaobšli vsiljiv postpunk in raje delikatno povlekeli z veliko žlico po eri, ko se je iz punkovskega bunta porodilo nekaj presežkov, ki nas še danes prepričajo, da punk le ni bil tako hermetičen kot se morda danes zdi. Z utrinki zgodnjega Elvisa Costtella, spevnosti Buzzcocks, modovstva The Jam, folk-uporniškosti Billya Bragga nas obrnejo k rudimentom, iz katerih so črpali že Libertines in prav zato je vmestno še enkrat ponoviti, da so Dirty Pretty Things njihovi vešči nasledniki. In da poosebljajo angleški rock.
Album Waterloo to Anywhere ni poseben glasbeni presežek, je pa radodaren album, ki preseže navidezno hermetičnost z vsemi dvanajstimi skladbami.
pripravil BIGor
Komentarji
komentiraj >>