No, pa smo. V novem letu 2003. Najverjetneje ste se tudi vi, kot vsi mi danes na naši radijski postaji, prebudili s tistim tipičnim postanim okusom po prežvečenem in pravkar minulem letu v ustih. Kar je bilo, je bilo. Ker okus minulega ni ravno najboljši, pa si poglejmo, v kaj smo se na tudi danes prav nič sončni strani Alp pravzaprav sploh zbudili in zakaj, kljub temu, da se zdi, kot da je vse – razen okusa - enako, nič več ne bo tako, kot je bilo.
Državljani, pozor, najnovejša neoliberalna potegavščina povečevanja gostinskih profitov, imenovana Kebrov prohibicijski zakon, res še ne velja, čaka jo namreč vsaj še eno parlamentarno branje, smo se pa danes vseeno zbudili v državi, v kateri so se v vse bolj navzočem evropskem duhu spremenile tudi nekatere cene. Uradno pa nam je oblast to sporočila takole: "Zaradi zahtev novele zakona o trošarinah so se za skoraj deset odstotkov zvišale cene cigaret, za približno 15 odstotkov pa so se podražile tudi pisemske znamke. Določanje cen poštnih storitev je namreč v skladu s poštnim zakonom z današnjim dnem prešlo pod okrilje Agencije za telekomunikacije, radiofuzijo in pošto. Zaradi prehoda na višjo, 20-odstotno davčno stopnjo, pa se je podražilo tudi vino, ki je bilo doslej obremenjeno le z 8.5 odstotka davka na dodano vrednost."
Dobro, ha. V paketu z turobnim okusom po preteklem letu v ustih nas bodo po žepih nekoliko izdatneje udarili pri poštnih storitvah, vinu in cigaretah. Da so poštne storitve z razmahom in popularizacijo interneta v krizi in da je podražitev storitev državnega monopolista nemara celo upravičena, gre mogoče še za pogoltniti, toda vsekakor je čedalje bolj zanimivo, kako je strah pred neevrospko inflacijo glavni vzvod delovanje akterjev domače monetarne politike. Vsekakor bi lahko tudi nasedli in povsem zgrešeno ugotovili, da je naša oblast dobra. Če bi bila denimo hudobna in grabežljiva, kot ji vse prepogosto tudi upravičeno očitamo, bi namreč cigarete, vino in pisemske znamke podražila že nekoliko pred prazniki in si tako zagotovila še nekoliko večji davčni priliv znotraj decembrske potrošniške norosti.
Toda tudi domači oblastniki niso dobri, pač pa tudi pri krojenju domače monetarne politike predvsem politični. Največja rak rana nove premierske zgodbe o uspehu Antona Ropa je namreč prav domača, še vedno tako prepričljivo neevropska inflacija. V bistvu je namreč v marsičem res pravilna trditev, da bomo polnopravni evropski status pridobili šele, ko bodo po naših žepih namesto tolarjev žvenketali evri. To pa se nikakor ne bo zgodilo, povabilom, kvotam in neposrednim plačilom navkljub, dokler ne bo inflacija naše tranzicijske zgodbe o uspehu tam vsaj pod štirimi odstotki in ne med sedmimi in osmimi odstotki, kjer še vedno trdovratno niha.
Blagodejne posledice, ki bi jih državnemu proračunu prinesla tako imenovana sprememba nekaterih cen, bi se namreč prav gozovito neevropsko poznale tudi na domači inflaciji. Tako pa je volk sit in koza cela. Cene naših cigaret, vina in pisemskih znamk so tako še nekoliko bolj evropske, neevropske inflacijske posledice pa vendar po evropsko nujnih podražitev vseeno ne tako zelo velike. Toda brez skrbi, v novem letu, v katerem so trije osrednji newyorški borzni indeksi zabeležili največje nazadovanje v zadnjih treh letih gospodarske recesije, je domača vlada na podlagi zakona o socialnem varstvu zvišala denarno socialno pomoč za samsko osebo. Od danes ste uradno v domovini socialno varni za 38 tisoč tolarjev mesečno. Pa srečno!
ODPOVED: Tudi za današnjo novoletno izdajo N-euro momenta sem s postanim okusom po vsem starem v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>