Vse bolj se odmikamo od rekla izvorne medicine, da je bolje preprečevati kakor pa zdraviti. Danes je bolezen tisto, kar šteje (denarce), ne pa zdravje. Kje so že časi tradicionalne kitajske medicine, kjer je bil vaški zdravnik plačan po številu zdravih ljudi v svojem okrožju, ne pa po številu obolelih. Danes bolnice delujejo kot hoteli, vodijo jih managerji, ki budno skrbe, da so postelje nenehno polno zasedene. Glede na priliv ležečih je odmerjena tudi t. i. ležalna doba. Če je pritisk pacientov velik, se ležalna doba skrajša, pri ne prevelikem navalu pa pacienti lahko še malce poležavajo. Skratka: izgleda kakor da zdravstveni sistem deluje na reprodukciji bolezni, ne pa na produkciji zdravja. Hrvati so poskusili z »hišo zdravja«, vendar je izvorni nomen est omen ostal. Pri nas v Sloveniji se zdravstvena oblast sedaj bolj ukvarja z zdravljenjem (po njeni oceni) obolelega zdravstvenega sistema, kakor pa z varovanjem zdravja ljudi, da o preventivi raje ne govorim. Sedanja preventiva je na nivoju uvoda v slovensko kuharico izpred petdesetih let, ki govori o uravnoteženi prehrani, sadju in zelenjavi in podobnih štosih. Dodana je le obvezna telesna aktivnost, ki pa je ob sedanji obsedenosti s kultom telesa pričakovana. V prid temu govori npr. dejstvo, da se je zdravstveni minister odrekel nadzoru nad uporabo pesticidov, snovem, ki v današnjem svetu najbolj ogrožajo človekovo zdravje. Očitno je, da se zdravniki kot hudič žegnane vode boje dregniti v agrokemično industrijo. Nič čudnega, saj je zadaj isti kapital, pet velikih korporacij, ki obvladujejo agrokemijo, farmacijo, poleg tega pa še nadzor nad semeni in gensko tehnologijo. Strupi in zdravila, lakota in sitost torej hodijo z roko v roki, z njimi pa tudi bolezen in zdravje, stradanje in prenažiranje. Absurd je, da ima sodobni človek le dve izbiri: ali umre lačen ob praznem krožniku ali pa bolan ob polni skledi. Dva prastrahova človeka, lakoto in bolezen, obvladuje isti kapital in nič čudnega, da so vse aktivnosti skrbno načrtovane in vodene. Npr. izmišljanje novih bolezni ali pa nezadostna učinkovitost zdravljenja znanih obolenj. Učinek ni pomemben, šteje le količina prodanih medikamentov in pregrešno drage diagnostične opreme. Danes povprečen zravnik ni sposoben celovite diagnostike, ker to parcialno po posameznih parametrih opravlja zapletena elektronika. Ob vsem tem pa je na prvem mestu patentiranje intelektualne lastnine, ki prinaša silne denarce. Patenti so na vseh navedenih področjih: agrokemičnem, trgih zdravil, semenskega materiala ali pa genske tehnologije. Tu se je razvilo t. i. gensko piratstvo, ki krade naravne genske vire in jih patentira kot privatno last. Človekoljubno predstavljeni projekt Humane Genome Project ni bil nič drugega kot dirka zasebnega in državnega kapitala za lastninjenje genske informacije človeka. Na srečo je narava gensko informacijo zakodirala do neprepoznavnosti in onemogočila gensko olastninjenje človeka.
Razen denarja, vse drugo ni pomembno, še najmanj pa zdravje ljudi. Poglejmo si to na primeru rakavih obolenj, za katere velja dogma, da so povzročene z mutacijo dedne snovi. Raziskovalci so prejšnje leto našli ceneno snov, ki ubija praktično vse rakave celice, toda industrije tak način zdravljenja obolelih ne zanima, ker je prepoceni. Absurd brez primere, obenem pa slika sveta, v katerem živimo.
Zveni preveč pravljično, da bi bilo resnično. Obstoji ceneno in vsem dosegljivo zdravilo, ki ubija praktično vse rakave celice tako, da jim enostavno »izklopi njihovo nesmrtnost.«
Ta snov se imenuje dikloracetat (DCA). Že vrsto let se uporablja za blaženje nekaterih redkih metaboličnih obolenj in prav zaradi dolgoletne rabe je znano, da je relativno varno, torej nima posebej tveganih stranskih učinkov. Tisto najbolj presenetljivo pa je, da strošek sinteze te snovi predstavlja le delček stroškov proizvodnje najsodobnejših zdravil. Problem dikloracetata je le eden, ni ga moč patentirati in kot tak ostaja nezanimiv farmacevtski industriji.
Raziskovalec Evangelos Michelakis iz univerze Alberta v Edmontonu, Kanada, je s sodelavci preizkušal DCA na kulturi človeških celic in nedvomno dokazal, da selektivno ubija rakave celice pljučnega in možganskega raka ter raka dojk (Cancer Cell, DOI: 10.1016/j.ccr.2006.10.020). Vse normalne celice so ostale neprizadete. Tudi tumorji poskusnih podgan, ki so jih nekaj tednov hranili z vodo, ki je vsebovala DCA, so se drastično zmanjšali. Pojasnjeno je tudi delovanje DCA na rakave celice. Te imajo prav posebno lastnost, da energijo, potrebno za svoje življenjske procese, pridobivajo v celotnem matriksu celice, ne pa v specializiranih celičnih organelah, ki se imenujejo mitohondriji. Prav mitohondriji pa so pri vseh normalnih celicah nekakšne energetske centrale, mesta, kjer potekajo biokemični procesi sinteze celičnih energentov. Opaženo dejstvo, da rakave celice za svojo energetsko oskrbo ne uporabljajo mitohondrijev, pomeni, da je v igri drugačen metabolizem, ki temelji na glikolizi. Glikoliza je energetsko dokaj neučinkovit proces, ki za ustrezno količino pridobljene energije troši nenavadno velike količine sladkorjev. Do sedaj so bili raziskovalci trdno prepričani, da rakave celice uporabljajo metabolično pot glikolize, ker so njihovi mitohondriji tako ali drugače poškodovani. Vendar je prav v tem zmotnem prepričanju znanosti skrit vzrok revolucionalnega Michelakisovega odkritja. DCA namreč prebudi »speče« mitohondrije in jih požene v delovanje. To tako oslabi rakavo celico, da ta propade. Michelakis razlaga, da do obrata rakavih celic k glikolizi kot viru energije pride v tkivu ali v sredici benigne novotvorbe zaradi pomanjkanja kisika. In ravno pomanjkanje kisika povzroči tako močne motnje v delovanju mitohondrijev, da celica pretakne menjalnik metabolizma na glikolizo.
Ob teh dramatičnih raziskavah, ki prinašajo revolucijo v poznavanje rakavih obolenj, pa ne moremo mimo še ene pomembne ugotovitve. Mitohondriji opravljajo še eno sila pomembno funkcijo v normalni celici, aktivirajo apoptozo, proces, s katerim celica sproži lastno smrt, torej programirani samomor celice. Ko celica izklopi delovanje lastnih mitohondrijev, se prelevi v rakavo in postane »nesmrtna«. V tej točki seveda na rakave celice udari DCA, ki aktivira mitohondrije in rak zaradi sprožene apoptoze umre, lahko bi temu rekli 'po naravni poti'.
Dario Altieri, direktor centra za proučevanje raka Univerze Massachussets, Worcester, komentira: »Raziskave so umestile mitohondrije v sam center bodoče terapije raka.«
Razlaga pojasnjuje tudi nastajanje razsevkov rakavega tkiva po organizmu. Pri glikolizi nastaja velika količina mlečne kisline. Ta metabolit glikolize razrahlja mrežo kolagenskih vlaken, ki drže celice skupaj v tkivu. S tem se rakave celice osvobode kolagenskega primeža in proste zaplujejo v ekstracelularni tekočini organizma. Zasevkom novih tumorjev je pot odprta.
Paul Clarke, biolog Univerze Dundee v Angliji, ki se ukvarja z rakavimi celicami, pravi: »Do sedaj smo govorili, da mutacija sproža rakave spremembe, sedaj smo pred preobratom paradigme. Vprašanje je le, kdaj se prične sprememba?«
Do sedaj opaženi stranski učinki DCA so redki in se kažejo predvsem kot bolečine, otrplost in motnje pri hoji. Vendar je to zanemarljiva cena za učinek te čudežne snovi.
Naslednja stopnja so seveda klinični preizkusi na rakavih bolnikih. Tu bodo seveda morale vskočiti univerze, država ali pa dobrodelne organizacije. Farmacija ne bo vložila v to niti ficka, saj snovi ne more patentirati kot svojo intelektualno lastnino. Svet je na pragu revolucionarnega preobrata v zdravljenju raka, vendar bodimo pozorni in spremljajmo, kdo se bo tega prvi lotil, kdo bo prvi podprl klinične teste? Na KC smo imeli afero s testiranjem novih zdravil, ki pa se je seveda ob pomoči farmacije hitro utišala. Bilo bi že kar pravljično, če bi se naši zdravniki lotili kliničnega testiranja DCA.
No, tega se ni bati, kajti tako zdravnikom kakor agronomom za ovratnik diha isti kapital in to sila uspešno. Je pa že bolje na javnih dobrodelnih prireditvah zbirati denar recimo za novi mamograf in samovšečno nastopaško paradirati pred kamerami. Nisem še slišal za proizvajalca diagnostične tehnike, ki bi dal za svojo astronomsko drago opremo vsaj en euro popusta, pa čeprav v dobrodelne namene.
Komentarji
komentiraj >> Re: BEDA SODOBNEGA ZDRAVSTVA
jerse marjan [30/09/2011]
Pogrešam komentar kakšnega slovenskega onkologa. Moj sorodnik ima raka na mehurju in bi mu morda DCA (dikloracetat) pomagal. Pred-
lagali so mu kirurško odstranitev mehurja s čemer pa se seveda ni strinjal.Sedaj poskuša alternativno zdravljenje s sodo bikarbono, limoninim sokom, lanenim oljem in kapsulami Ganoderma lucidum
Seveda tudi ne ve kje bi lahko dobil DCA, ki bi bil dovoljen za jemanje prek ust.Prosim za odgovor na E naslov: jerse.marjan@gmail.com
odgovori >>
Re: BEDA SODOBNEGA ZDRAVSTVA
NATAŠA PAPAS [15/02/2007]
Zelo dober članek. Kje lahko dobim DCA. Moj sin,34 let, ima leukemijo, zdravniki so dvignili roke. Ali imate kakšen koristen naslov, da bi ga lahko rešili.
odgovori >>
Re: BEDA SODOBNEGA ZDRAVSTVA
Danilo [01/03/2007]
Tukaj je stran te univerze z par pogostimi vprašanji
http://www.depmed.ualberta .ca/dca/
in še naslov prof. Milan Brumen, mogoče boste njega prepričali, da vam nabavi(pripravi, pomaga) v takšni obliki, ki bi primerna za zaužitje.
milan.brumen@uni-mb.si
vso srečo :)
Danilo
odgovori >>
Re: BEDA SODOBNEGA ZDRAVSTVA
Gabrijela [23/07/2008]
Tudi jaz prosim za pomoč - ali je kaj novega okrog DCA pri nas!? Z rakom na pljučih in zasevki sem prepuščena brez zdravljenja (prestara) in nimam kaj izgubiti. Mail g.Brumna zavrača pošto - razumem. Če ve kdo kak odgovor, naj ga tu dopiše, bo večim uporaben. Hvala in lep pozdrav.
odgovori >>