Kot z vsemi oblikami umetniškega izražanja, ki se znajdejo v šolskem kurikulumu, je tudi z ljudsko glasbo tako, da je bolj podvržena dogmam glasbene pedagogike, kot pa spontani ustvarjalnosti. Obstaja veliko primerov, kako se je izvorna, med ljudstvom uveljavljena podoba pesmi začela spreminjati, ko so jo pedagogi vključili v svoje učne načrte. Iztrgana iz svoje prvotne funkcije je morala sedaj služiti glasbeno-didaktičnim ciljem, ideološkim in estetskim zahtevam določene dobe, nemalokrat pa je postala tudi žrtev površnega poznavanja in predsodkov do ljudske glasbe. Pred časom smo v oddaji Cigule migule npr. slišali, kako se je po 2. svetovni vojni spremenila vsem dobro znana pesem Marko skače: izvorno sekundo v njeni melodiji so šolniki nadomestili s terco, ki naj bi bila bolj primerna za otroški posluh!
Paradoksalno, a pri šolskem poustvarjanju ljudske glasbe ponavadi umanjka prav tisto, kar jo dela posebno: spontanost in ustvarjalna svoboda. Prav zato so pri delu z otroci pomembni posamezniki, ki področje glasbe obvladajo tako s teoretičnega – etnomuzikološkega, kot tudi praktičnega – izvajalskega vidika, ter v svojem delu z otroci reflektirajo tudi probleme sodobnega izvajanja ljudske glasbe.
Istrski glasbenik Marino Kranjac, doma iz Bertokov pri Kopru se z ljudsko glasbo ukvarja na temlejit in celosten način. Igranja violine, bajsa in ostalih istrskih inštrumetnov se je učil pri istrskih ljudskih godcih in njihovo tradicionalno umetnost z izjemno senzibilnostjo prenašal na koncertne odre. Sodi med pionirje folk preporodnega gibanja pri nas, saj je igral v skupinah Istranova, Piščaci, Trio Kras, Tolovaj Mataj in Marušič Istrio, trenutno pa vodi skupino Vruja. Poleg izvajanja glasbe se vse bolj ukvarja tudi s pedagoškim delom, del katerega je vodenje Otroške folklorne skupine Laštrce iz Sv. Antona pri Kopru. Nekaj o »poučevanju« ljudske nam bosta v naslednjih minutah povedala Marino in njegova žena Alenka, sicer učiteljica razrednega pouka. Ob koncu pogovora bomo poslušali še dva posnetka skupine Laštrce: izpraševalnico Tončić, daj mi en končić ter dvojezično pesem Ča to šuška, ča to gre.
Kako naj danes ljudsko glasbo približamo otrokom in z njo konkuriramo anglosaškemu popu, ki je dominantna smer tudi v žanru otroške glasbe?
Zdi se, da je potreben je kompromis med starim in novim, da je potrebno ljudsko glasbo otroku ali starejšemu poslušalcu približati v moderni preobleki. Človeka se bo vedno dotaknila tradicionalno izvedena ljudska glasba, še posebej, če je izvedena v svojem izvirnem okolju. Danes je otrokom ljudsko glasbo najlažje posredujemo z nastopi in s pedagoškim delom po šolah.
Alenka Kranjac (Marinova soproga, učiteljica prvega razreda osnovne šole, ki se na kratko vključi v pogovor): Doživela sem zanimivo izkušnjo, ko so me otroci tretjega razreda prosili, da jim zapojem. Ko sem začela, so bili so fascinirani in kar osupli od zadovoljstva. Običajno jim nihče ne poje in zato je za njih taka izkušnja zelo prijetna, še posebej če jim zapoje nekdo, ki je njihov. Tudi fante, ki jih navidez bolj od pesmi zanima nogomet, je petje v živo zelo pritegnilo.
Ali otroci danes sploh poznajo ljudske pesmi?
Sploh ne, saj se jih nimajo od koga naučiti. Danes ni več posrednika, ki bi prenašal ljudsko izročilo. Srečo imajo le tisti otroci, katerih učitelji so dovzetni za ljudsko glasbo in jo vključujejo v svoj pouk.
Kako je pa potem sploh mogoče otrokom prenesti ljudsko glasbo, ki je niso še nikoli slišali?
Že nekaj let je, odkar na osnovnih šolah pripravljam delavnice ljudske glasbe in moje izkušnje so zelo pozitivne. Na kratko potekajo delavnice takole: s seboj prinesem vse inštrumente, jih predstavim in na njih zaigram, istrska glasbila pa povežem s tistimi, ki jih poznamo na širšem slovenskem prostoru. To so glasbila, ki jih otroci običajno prvič vidijo in slišijo in so nad njimi zelo presenečeni. Po predstavitvi se prične ustvarjalni del, ko si iz materiala, ki ga prinesem, vsak otrok izdela preprosto piskalo, t.i. »nunlco«. Vselej so presenečeni, ko sami izdelajo pravi inštrument, ki igra. Učim jih tudi pesmi in preprostih plesov, čeprav pri tem nastopijo težave, takoj ko so otroci starejši od 10 let, saj se ne želijo več držati za roke. Po mojih izkušnjah ljudska glasba otroke zares prevzame in jih zelo zanima, še posebej če so domačini s Primorske.
Ali lahko navedeš nekaj primerov pesmi, ki jih učiš?
Danes so nekatere pesmice, ki jih učim že zelo znane, čemur pred leti ni bilo tako. Naj povem le, da se takrat, ko sem sam hodil v šolo, nismo naučili niti ene istrske pesmice. Učimo se npr. Moja mati kuha kafé, Šete paši, varianto pesmi Komar se je oženil, italijansko pesem La bella violanda, ali pa nekatere dvojezične pesmi kot Ča to šuška, ča to gre, Kamer sen lani tancala, Jaz ti bom kupila itd. Plešemo pa Šete paši, ki je varianta sedmorke oz. gorenjskega sibenšrita, in Rašplo.
Včasih je obstajal cel repertoar otroške ljudske glasbe. Predstavi nam nekaj tistega, kar poznate v Istri.
Pri nas imamo veliko izpraševalnic, pravimo jim »sprašavanke«, v katerih eden sprašuje pogosto nesmiselna vprašanja, drugi pa mu mora v verzih hitro odgovoriti. Otrok se pri tem uri v hitrosti in bistrosti. Zelo razširjene so bile tudi razne uganke in igrice – zelo popularna je igrica s prsti in razne pastirske igre. Otroških plesov, kot sem že omenil, pa praktično nimamo, saj so se otroci že od malega učili plesati tako, »kot se spodobi«.
Kako pa se starejši otroci lahko začnejo učiti igranja na inštrument? V Sloveniji se zadnje čase pojavljajo ideje, da bi ljudsko glasbo vpeljali v glasbene šole, vendar se takoj pojavi problem z učiteljskim kadrom. V glasbenih šolah lahko poučujejo le diplomirani glasbeniki, ki pa večinoma ljudsko glasbo slabo poznajo. Tudi situacija poučevanja glasbe je danes povsem drugačna od tiste, ki si jo izkusil sam...
Eno leto je, odkar smo v okviru otroške folklorne skupine Laštrce, ki jo vodim na Osnovni šoli Sv. Anton, ustanovili tudi glasbeno skupino. Deček igra bajs, druga deklica klarin, tretja pa ustno harmoniko. V načrtu imamo, da jim priključimo še violinista. To so vsi otroci, ki hodijo v glasbeno šolo, zato jim lahko izpišem osnovno melodijo posamezne skladbe, nato pa se učimo posebnosti, ki jih ima naša ljudska glasba: okraševanja, tehnike igranja, ipd. Note so pri poučevanju glasbe v dobro pomoč.
Če bi ljudska glasba postala del pouka v glasbenih šolah, bi morali spisati učni načrt, sestaviti sezname skladb, ki bi jih otroci izvajali, pojavil bi se problem, v katerih pokrajinskih godčevskih stilih bi določene skladbe izvajali, itd. Naleteli bi na problem standardizacije, ki je v protislovju s pojmom ljudske glasbe.
Mislim, da bi se s tem morali ukvarjati specialisti posameznih pokrajin, ki jih imamo v Sloveniji precej. Če kot primer vzamem violino potem lahko rečem, da obstaja nek splošni način ljudskega igranja, v vsaki pokrajini, od koder prihaja ljudska glasba pa obstajajo posamezne nianse. Če bi poučevali ljudsko glasbo v glasbeni šoli bi morali to zares početi specialisti, ne glede na to ali imajo akademsko glasbeno izobrazbo ali ne. Danes imamo že vsi, ki igramo ljudsko glasbo dovolj osnovnega teoretskega znanja, ki je pri poučevanju le pripomoček. Predvsem je pomemben praktični pouk. Tudi pri drugih žanrih glasbe je tako – poučuje jih lahko le tisti, ki jih zares obvlada. Pri ljudski glasbi so to lahko ljudski godci ali glasbeniki, ki se poglobljeno že vrsto let ukvarjajo z izvajanjem ljudske glasbe. Poglej, kaj se je zgodilo s poučevanjem diatonične harmonike. Šole za diatonično harmoniko so ustanovili pred slabimi 20 leti in takrat so izobraženi harmonikaši začeli poučevati tudi diatonično harmoniko, med njimi Zoran Lupinc. Poučevati so začeli z notami in od učencev zahtevali klasični glasbeni dril: vadili so lestvice in zapletene harmonikaške skladbe. Izvajanje so dvignili na tako visok tehnični nivo, da se na srečanjih in tekmovanjih za diatonično harmoniko ljudski godci, starejši ljudje, ki so igrali le nekajkrat na mesec, z njimi sploh niso mnogi kosati. Zame je poučevanje diatonične harmonike, tamburice in citer, ki so ga uvedli na naših glasbenih šolah, zelo dvomljivo podajanje ljudske glasbe. Med skladbami, ki se jih učijo citraši je ljudske glasbe le za ščepec soli, vse ostalo pa so evergreeni in skladbe iz klasičnega repertoarja. Zato bi raje videl, da bi ljudsko glasbo poučevali ljudski godci, ki ne poznajo not in učijo le po posluhu, kot pa izobraženi glasbeniki, ki se na ljudsko glasbo ne spoznajo. Če danes nimamo več možnosti priti do ljudskih godcev, se moramo odpraviti v arhiv, preposlušati ure terenskih posnetkov, narediti transkripcije in se poglobiti v posebnosti te glasbe. Za to je potreben čas.
Oddajo je pripravil Peter Kus.