Petek, 16. 2. 2007
Borja
* Fdel prihaja iz mesta Perth, Avstralije. Svojo prvo izdajo je izdal leta 2002, vendar pa je bil do izida albuma Audiofdelity bolj kot ne neznanka, razen v hiphop-funk-breaks orientiranih krogih v Avstraliji. Album je prvič izšel že leta 2005 pri manjši založbi Invada records, letos pa ga je na novo izdala veliko bolj renomirana, britanska založba Freestyle. Razlog je verjetno prav v tem, da je Invada mala založba, ki ne premore svetovne distribucije in tako so »na pomoč« priskočili Britanci.
Založbo Freestyle sicer vodi zanimiv lik – Adrian Gibson, ki poleg tega sestavlja tudi program za kultni Jazz Cafe v Londonu. Jazz Cafe je svetovno priznani mali klub, kjer se lahko zgodi, da v istem tednu nastopajo De La Soul, Roy Ayers in Dj Krush. Gre torej za klubič, ki premore izjemno visoko profiliran in eklektičen program, glasbeno gledano delajo razne (večinoma svetovno znane) acte funka, jazza, soula, afrobeata, latina, folka, hiphopa in elektronike. Adrian Gibson se je založbe Freestyle lotil na podoben način kot formiranja programa v Jazz Cafeju. Založba izdaja zvrstno precej različne izdelke, od veteranskih latino bendov do mladih breaks didžejev. V preteklosti je založba izdala material izvajalcev, kot so Andy Smith, Jazzinho, Cookin' on 3 Burners in Poets of Rhytm.
Poleg tega Gibson velja za enega strastnejših crate diggerjev na Otoku in o njem je pred kratkim v intervjuju Dj Format rekel takole: »je zelo prijazen mož, ki didžeja in dela program za Jazz Cafe v Londonu. Ne hodi toliko naokrog, da bi kopal, ker ima ženo in otroke, ampak ima neverjetne plošče. Pravil mi je, da sedaj, z internetom, kupuje plošče vsak dan in te mu vsak dan prihajajo na dom.«
Verjetno je prav zaradi te etike brskanja po starih ploščah material Fdela toliko nakuril Gibsona, da je na novo izdal ploščo Audiofdelity.
Audiofdelity ni pretirano inovativen album. Zvočno namreč močno spominja na nedavne izdelke raznih izvajalcev, kot so Dynamo Productions, Kraak & Smaak in Fort Knox Five. Gre torej za nekakšen konglomerat hiphopa, funka in brejkov. V bistvu bi lahko rekli, da gre za nekoliko retro orientirano muziko, saj so podobno formulo uporabljali razni izvajalci na sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat so glasbeni kritiki temu rekli big beat. In dejansko je Fdelova muzika na moč podobna prvim ploščam Fatboya Slima, Wiseguysov in bi jo brez težav lahko uvrstili na kakšno edicijo kompilacije Future Sounds of UK, ki je takrat veljala za nekakšnega ambasadorja zvoka big beata.
Čeprav Fdel torej ne dela nič novega, pa njegova moč leži drugje, v izboru semplov. V bistvu vsa njegova produkcija, od bas linij do melodik in bobnov temelji izključno na vzorčenju. Ja, Fdel velja za strastnega zbrialca plošč, torej crate diggerja. Vendar pa je treba opozoriti, da sempli na plošči Audiofdelity večinoma niso popolnoma obskurni, pobrani iz redkih in pozabljenih plošč. Gre za bolj »crowd pleasing«, torej všečne vzorce, kot na primer precej znana (in že večkrat uporabljena) viža iz komada »E.V.A.« Jean Jacques Perreya in mogoče za odtenek manj znan semple (pa tudi že nekajkrat ukraden) Svena Libaeka iz njegovega komada »Misty Canyon«. Vse skupaj pa je začinjeno s skreči, ki pa jih ni naredil Fdel sam. Ne, tu mu je na pomoč priskočil še en avstralski didžej Armee.
Med enajstimi posnetki na plošči najdemo le enega, za katerega bi si želeli, da bi ga Fdel izpustil. Gre za houserski »Shake Ya Pants«, ki ima izjemno predvidljivo ritmiko in je zares nekoliko preveč »cheap«. Hecno je tudi, da Fdel nadaljuje trend, ki sta ga pred desetimi leti postavila Wiseguys in sicer, da pri bigbeaterskih izdelkih najbolj šepajo hiphop deli, torej komadi, kjer gostijo MC'ji.
Na plošči Audiofdelity je tak komad na srečo le eden, »Dusty Fingers«, kjer gostuje lokalna ekipa Downsyde. Čeprav nista slaba niti podlaga niti besedičenje, pa je kombinacija trda, nenaravna.
Čeprav plošča Audiofdelity nedvomno ne bo zanetila nobene glasbene revolucije, pa gre za izjemno tekoč izdelek, ki nas spomne na najboljše čase big beata, muzike, ki je v devetdesetih letih za kratek čas navdušila in se kmalu (s pomočjo agresivne industrije, nadležnih novinarjev in glasbenih kritikov) sesula v prah. V določenih pogledih podobno kot disco, le da je bilo pri big beatu veliko več boljšega materiala. Tudi če je trajal dosti manj časa.
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>