Vas boli diktatura vladajoče koalicije? Vas skrbijo menjave vodilnih v državnih podjetjih? Pomišljate, da bi se ob naslednjem popisu izrekli za Eskime, da ne boste imeli nič skupnega z Ambrušani in policijskim aparatom, ki je deportiral romsko družino in ji končno zbuldožeriral hišo? Ne morete spati ob sprenevedanju generalne državne tožilke, ko ji ombudsman na mizo vrže policijske zapiske o spremljanju družine Strojan, humanitarcev in novinarjev? Si pulite lase ob demontaži javnega zdravstva? Vas prime, da bi izvedli samovžig v protest proti kolaboraciji Slovenske vojske v okupiranem Iraku in sodelovanju v Natu nasploh? Se primete za denarnico, ko Janša s parlamentarnim strojem linča guvernerja Banke Slovenije? Vam gre na bruhanje ob demagoških govorih predstavnikov koalicije z izrazitimi narečnimi samoglasniki?
Ne skrbite. Vaše težave bodo kmalu odpravljene. Problem je v vas samih. Napačna je vaša percepcija, ki jo je leta in leta zastrupljala komunistična ideologija in njena kontinuiteta v letih, ko je bila na oblasti leva koalicija.
Morda bi vas bolj od vsega zgoraj naštetega moralo skrbeti dejstvo, da vas država namerava ozdraviti. Ne tako, da bi v šoli pozdravljali z »Za domovino, z Janšo naprej«. To bi bilo naivno. Ideološki obrat kanijo slovenski konzervativci izvesti v petek zvečer.
Ta petek in naslednji in naslednji. Državljanom ne bo potrebno študirati Janševih zapiskov iz zapora na Metelkovi, v katerem je jedel čufte, ker je sodeloval pri odtujitvi in objavi dokumenta JLA. Čisto mimogrede: ko je RŠ na svojo spletno stran obesil zapiske postojnske policije o premikih teroristične organizacije Strojan in novinarskih komandosov, je vir dokumenta takoj klical na naš radio in zahteval, naj papir umaknemo, ker je z misteriozne instance dobil klic, naj se ne zajebavamo.
Kje in kdaj se bo torej jutri izvedla mentalna prenova?
Naj vam, preden vam razkrijem to skrivnost, navržem še instant definicijo ideologije.
Ta je najbolj učinkovita takrat, ko je najmanj očitna. Ali drugače. Če se vam zdi normalno, da si večino proizvodnih viškov prisvaja lastnik delovnih orodij, ne pa tisti, ki je z njimi delal, ste že žrtev kapitalistične ideologije. Pristali ste na vsiljen konsenz o svetosti privatne lastnine. Samoumevnost je eden od trikov ideološkega stroja reprodukcije oblastniške ideologije. Ali v slovenskem primeru tiste levo-desne elite, ki se je za volan usedla potem, ko je lastnino iztrgala ljudstvu in federalni jugoslovanski eliti. Zopet s konsenzom slovenskih množic. Da pa uzurpacija nekoč družbenega premoženja in ljudskih institucij ostane normalno stanje stvari, je plebsu potrebno oprati glavo. In smo spet pri Althusserjevih ideoloških aparatih države. Represivnih – policiji, sodstvu in vojski, ki posegata, ko ideologiji elite začasno spodleti in, na primer, neuki neinterpelirani Romi nočejo razumeti, da so navadni cigani – ter šolskih, verskih in informacijskih, ki tudi ali predvsem prek ekranov posegajo v zasebno sfero.
Kar nas pripelje do jutrišnjega usodnega večera. Petek bo. Ta mladi bodo šli plesat, mestni bodo žurali po domovih ali se šli visoko kulturo ali kaj tretjega, velik del volilnega stroja pa bo obsedél pred 1. programom Televizije Slovenija. In ideološka prenova se bo zgodila prav tu. Neopazno in neboleče, ob gledanju oddaje Na zdravje. Res, prognoza je morda nekoliko podobna visokotehnološki teoriji zarote. A vprašajmo se, kaj s TV-ekrana državljanom sporoča ambient vaškega trga z občinstvom, posedenim po klopeh, kot so jih vajeni na gasilskih veselicah. Kakšne vsebine, norme in, ups, ideologijo, vam tlači v betico Jožef Možina, če ste prisiljeni petek preživeti pred televizijo brez satelita ali kabla. Jožef Možina, direktor televizije, ki je bil do pohoda desne koalicije v raj samo Jože. Jožef Možina, katerega filmski umotvor o totalitarnosti komunističnih pošasti je drug veleum, Miro Petek, priporočil Milanu Kučanu, ko mu je ta svetoval ogled Kurosawinega Rašomona. To je horizont slovenskih konzervativcev – z Jožefom Možino proti Akiru Kurosawu. S turbo folk dokumentarcem proti umetnosti.
Seveda pa je nova razvedrilna oddaja le eden od vojakov kulturnega boja. V tekočem tednu je na primer na obeh programih nacionalne televizije tudi šest verskih oddaj – od kvazi poljudno znanstvenih, prek odkrito propagandnih iz kuhinje verske monopolistke RKC, do newagerskih. Ob plozanju o dobroti pa ti blejski župnik nabije vstopnino za ogled - bojda narodnega kulturnega bogastva – cerkve na otoku.
K temu prištejte še izredno vznemirljive vsebine z naslovi Družina, to smo mi, Karaoke, Ljudje in zemlja, Pomagajmo si in - excuse my French - Piramida. Da je nekaj strašno gnilega, cenenega in incestuoznega na televiziji brez ponovitev, je videti tudi v nastopajočih pajacih, ki se v isti abotni vlogi ponavljajo na primer v oddajah Tistega lepega popoldneva, Hribar in na izboru za popevko Evrovizije.
Jasno je, zakaj je Milošević tako dolgo vladal. Ni mu bilo potrebno krasti glasov, saj je srbski provincialec lahko gledal državno televizijo in turbo Pink TV. Opozicijski mediji, ki so bili distribucijsko bolj ali manj omejeni na Beograd, ga zato niso skrbeli. Zna se, zakaj je Tudjman držal roko nad HTV.
Na liniji spreminjanja razmerja med urbanim in podeželskim je seveda tudi novi zakon o financiranju občin. Ta v kontekstu modrega managerja Jankovića, ki naj bi bil bolj rdeč kot črn, pomeni vsaj začasno prekinitev financiranja neinstitucionalne kulture. Namesto, da bi državi zabrusil, da ji ne more plačevati, kar cesarju gre, bo zaprl pipico urbani kulturi, protistrupu populističnemu eskapizmu in harmoniki. In zopet gre duhovnik z roko v roki z zemljiškim gospodom. Na zdravje.
Komentarji
komentiraj >>