Četrtek, 8. 3. 2007
miha
* V dolgi in bogati zgodovini, prepolni pijanih turnej in nomadskega življenja na štirih kolesih, so se neumorni kalifornijski Fu Manchu proslavili kot izjemen koncertni in ploden studijski band. Pred dobrima dvema tednoma je luč sveta ugledala njihova že deseta velika plošča. Zasedba s časom vse bolj dokazuje trdno in trmasto vpetost v glasbeni svet, ki ga ne krojijo zahteve multinacionalnih založb in mu glavno vodilo nikoli ni bila donosnost in prodajna uspešnost. Kljub temu žilavi Fu Manchu na neki pol-profesionalni ravni na globalni glasbeni sceni vztrajajo že polnih dvajset let.
Prav kasnejši člani Fu Manchu, ki so pred tem mučili svoje inštrumente v hard core skupini Virulence, so bili v nadaljevanju tisti čudaki, ki so se ob koncu glasbeno obnorelih in skrajno odrezavih osemdesetih let zasanjano zagledali v preteklost, v psihadelični rock sedemdesetih, ob tem pa uspeli ostati hrupni, težki in udarni. Fu Manchu so band iz časa, ko se stoner rock še ni imenoval stoner rock. Ob slavnih Kyuss so prav oni eni od pionirjev tega danes dokaj čaščenega glasbenega podžanra. Njihova prva single plošča je svet obšla že leta 1990 in tedaj pomenila revolucionaren idejni in zvočni pristop, kar so še izdatneje nadgradili v nadaljnjih letih delovanja. Pozneje je produktivnost skupine in glasbena predanost postala še očitnejša in se je predvsem kazala na kvantiteti izdanega materiala. Fu Manchu so namreč v dobrih trinajstih letih uspeli posneti in izdati kar deset albumov, vendar se v komercialnem smislu nikdar niso uveljavili, čeprav so jim bila določena obdobja vsekakor naklonjena. Kot sami pravijo, to ni bil nikdar njihov namen, čeprav so si v letih neprekinjenega aktivnega delovanja delili oder z bandi, kot so Monster Magnet, Corrosion of Conformity, White Zombie, Clutch ter seveda Kyuss.
Plošča »We Must Obey« že ob otvoritvenih rifih začetnega komada pokaže svojo značilno brezkompromisno naravo in nalezljivo neposredno energijo, specifično zasanjano rockersko vzdušje pa v nadaljevanju preveva celoten izdelek. Popolnoma čist in večkrat nasnet vokal se odlično vklaplja s surovim zvokom, ritmom in s samo strukturo posameznih, sicer dokaj kratkih komadov. Mogočne kitare z vibrirajočo surovostjo vlečejo svoje linije in se neustrašno stapljajo z ritem sekcijo, ki skozi razgiban in venomer spreminjajoč se tempo beži od nevarne monotonosti.
Kakor vselej na svoji dolgoletni neprekinjeni glasbeni poti se trenutna zasedba Fu Manchu, ki je ob ustanovnem članu, vokalistu in kitaristu Scottu Hillu že nekajkrat zamenjala svojo sredino, tudi na novi plošči izraža predvsem skozi glasbo samo, medtem ko je lirika, ki je ostala na nekem skorajda najstniškem nivoju, zgolj dopolnilo mogočni glasbeni kulisi. Fantje še vedno tematizirajo vsakdanje banalnosti in podrobnosti težkega rockerskega življenja ter seveda svojo veliko in večno ljubezen – skateboarding. Vendarle pa se po desetih ploščah povsem bazično pojmovanega in elementarnega stoner rocka tega nikakor ne zmorejo lotiti na inovativnejši in malce manj stereotipen način. V nalezljivi, a premalo razvijajoči se godbi zasedbe Fu Manchu se tako zrcalijo močni vplivi kakšnih Black Sabbath, na čase britanskih doom freakov Cathedral in nekaterih hard rockersko in metalsko navdahnjenih zasedb zlatih sedemdesetih let.
Tako se bolj v omenjene čvrstejše metalske vode potapljajo v naslovnem komadu »We Must Obey« ali »Shake It Loose«, kjer je še vedno čutiti prvinsko hard core energijo. Bolj razvlečeni in doomersko vplivani se izkaže recimo »Land Of Giants«, medtem ko lahkotnejši komad, kot je na primer »Didn't Really Try«, vleče svoje korenine globoko v preteklost, kar se potrdi s predelavo skladbe »Moving In Stereo« zasedbe The Cars.
Tako Fu Manchu vselej, v dobrem ali slabem obdobju, skrbijo za svoje oboževalce po celem svetu. Pri teh so v določenih krogih čaščeni kot iniciatorji stoner rock scene, ki so uporniško in zavestno ostali vsa ta leta v podzemlju. Fu Manchu pa bi bili - ne glede na svoj kultni status - potrebni vsaj majhnega piša svežega ustvarjalnega vetra, ki bi obogatil vse preveč enosmerne ideje članov skupine, zlasti njihovega vodje Scotta Hilla.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>