Celoten slovenski samooklicani demokratični politični prostor, tako koalicija kot tista samooklicana in od oblastniškega korita odrinjena opozicija, se v teh dneh tako zelo pospešeno ukvarja predvsem sam s sabo, da se utegne zgoditi, da bo gladko preslišal pravzaprav pa ignoriral prav v teh dneh tako iz Bruslja kot iz Washingtona izpostavljena nerazrešena vprašanja in kršenja človekovih pravic, ki črno na belem kazijo demokratično podobo domovine. Toda kot že rečeno, slovenski politični prostor se te dni ukvarja predvsem sam s sabo in se nekako na prvi pogled nima časa ukvarjati s tovrstnimi opozorili iz tujine.
Vladajoča koalicija si je tako včeraj v domačo vlado ustoličila dva nova ministra, za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Iztoka Jarca ter za razvoj Žiga Turka. Državni zbor pa bo danes na zahtevo opozicijskih Socialnih demokratov opravljal splošno razpravo o zakonu o volilni in referendumski kampanji, ki ga želi vlada uveljaviti še pred letošnjimi predsedniškimi volitvami. Uradno zaradi zagotavljanja višje oziroma čim višje stopnje predvsem finančne preglednosti volilne in referendumske kampanje, s čimer pa je vlada vsaj brez dlake na jeziku priznala sicer javno že večkrat obelodanjeno dejstvo, da je bilo financiranje dosedanjih političnih kampanj res nepregledno. Že jutri pa bodo poslanci v državnem zboru odločili o usodi predlaganih ustavnih sprememb s področja poslanske imunitete in sodstva, besedna kopja pa se bodo lomila predvsem okoli dileme, ali naj se posameznemu poslancu ali poslanki imuniteta ne prizna zgolj kadar izrecno spodbuja k nestrpnosti ter hujskanju k nasilju in vojni, kot bi to določila koalicija, ali tudi zaradi odškodninske odgovornosti razžalitve, obrekovanja in žaljive obdolžitve, kot bi to v ustavi črno na belem radi videli zapisano v opoziciji.
Ob vsem tem merjenju političnih moči, pri spreminjanju ustave zaradi nujne dvotretjinske večine vsakokrat nekaj pomembnosti in veljave nenazadnje dobijo celo poslanski glasovi od oblastniškega korita odrinjene opozicije, pa v domačem političnem prostoru lahko le pogrešamo argumentirano konkreten odziv na do celotne slovenske politike in stanja demokratičnega duha kritične pozive in opozorila iz tujine.
Poziv je včeraj po srečanju s hrvaško ministrico za zunanje odnose in evropske integracije Kolindo Grabar Kitanović iz Bruslja prispeval evropski komisar za širitev, Oli Rehn. Glasi se, da naj Slovenija in Hrvaška odprta dvostranska vprašanja rešita še pred domačim predsedovanjem Evropski Uniji. Opozorilo pa je vendarle prišlo iz trenutni domači vladi naklonjene administracije v Beli hiši. V prav tako včeraj objavljenem Poročilu o položaju človekovih pravic v svetu za leto 2006, ki jih redno objavlja tokrat celo do lastne države samokritično ameriško zunanje ministrstvo, to ocenjuje, da naj bi bil položaj človekovih pravic v Sloveniji na splošno pozitiven. Toda takoj zatem tej pavšalni oceni sledi deset gosto tipkanih strani izpostavljenih perečih kršitev človekovih pravic po posameznih področjih.
Toda sredi tega prekrojevanja pravil, ki naj bi v prihodnje določala osnovne pogoje delovanja v parlamentarni politični krajini na Slovenskem, zaenkrat ostajamo brez kakega tehtnega odziva na vsa ta žuganja s prstom iz tujine. Za resen, ali v čemerkoli že argumentiran odziv, pač ne moremo šteti današnje izjave domačega Ministrstva za zunanje zadeve. O pozivu iz Bruslja, da pa bi nemara bilo le potrebno medsosedske odnose in meje s Hrvaško urediti še pred domačim predsedovanjem Evropski uniji, ni v njej sicer brati ničesar.
Poročilo zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu tako zelo ljubega State departmenta o spoštovanju človekovih pravic na Slovenskem v letu 2006 pa domača Mladika pozdravlja, saj da stanje v domovini večinoma ocenjuje kot pozitivno in da ugotavlja napredek na vrsti področij ter še celo da je v večji meri zaznalo vrsto aktivnosti slovenske vlade za reševanje posameznih perečih vprašanj lanskoletnega kršenja človekovih pravic. In v prav takemu prikrojevanju resnice, kot si ga mrtvo hladno privoščijo Ruplu podrejeni uradniki zunanjega ministrstva, se zrcali vsa ta samozadostnost domače politike.
Ameriški popisovalci kršitev človekovih pravic so namreč v poročilu za leto 2006 povsem nedvoumno opozorili na: sodne zaostanke, vpliv vlade na medije, površno obravnavanje prošenj za azil, nasilje nad ženskami, diskriminacijo in nasilje nad Romi ter homoseksualci ter diskriminacijo izbrisanih. Konkretni pozornosti ameriških kronistov pa ni ušlo ne kršenje človekovih pravic družine Strojan, ne vseh 18.000 izbrisanih in celo ne prekomerna uporaba sile s strani policije nad novinarji med julijskim protestom pred centrom za tujce v Postojni, potrditev oprostilne sodbe petim obdolženim napada na nekdanjega novinarja Mira Petka, ukinitev komisije za preprečevanje korupcije, grožnje s smrtjo mestnim svetnikom, ki so podprli gradnjo džamije, ter junijski napad na aktiviste skupine za pravice istospolno usmerjenih v Mariboru.
Ocena domačega zunanjega ministrstva je tako milo rečeno privlečena za lase. V tej državi je namreč dovolj pismenih ljudi, ki si znajo poročilo State departmenta o stanju človekovih pravic na Slovenskem tudi sami prebrati. In ga celo razumeti. In to diametralno drugače kot ga razumejo uradniki Mladike. Toda ignoranca, ki jo s tem izkazujejo do domačih razmišljujočih državljank in državljanov, je pravzaprav tako zelo značilna za celoten domači politični prostor. Toda v teh dneh je zanj pač bolj kot resni pozivi in opozorila iz tujine usodno pomembno, pod kakšnimi pogoji se bo v prihodnje slovenska politična elita obnašala in menjavala pri oblastniškem koritu.
ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem s samozadostnostjo domače politike v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>