Petek, 16. 3. 2007
Boris V.
* Španija je vsem najbolj znana po soncu, plažah, bikoborbah in nogometu. V glasbenem smislu pa pri nepoznavalcih v glavah odmevajo predvsem kastanjete, flamenko in morda še Julio Iglesias. Tako ni čudno, da ko pridemo do hip-hopa, ostanejo celo dolgoletni poslušalci te zvrsti nemi ob vprašanju, koga bi izpostavili v španskem rapu. Vendar pa jug Evrope že zelo dolgo pozna tovrstno glasbeno zvrst, ki je pri mladih na Iberskem polotoku izjemno popularna. Eden od glavnih predstavnikov španskega rapa, ki z vsakim izdelkom pridobiva na priljubljenosti in kvaliteti, je vsekakor Tote King. Tokrat predstavljamo njegovo zadnjo ploščo, ki je pri založbi »BoaCor« izšla konec leta 2006, z naslovom »Un tipo cualquiero« oziroma »Človek, kot vsak drug«.
Tote King, drugače znan kot Manuel González, izhaja iz Seville, ki z mnogimi kvalitetnimi izvajalci predstavlja nekakšen akumulator španskega hiphopa. Tote svojega južnjaškega porekla ne skriva – nasprotno: rapa z očitnim andaluzijskim naglasom. Svojo rapersko pot je začel leta 1996, že leta 1999 pa je izdal LP s svojo prvotno zasedbo »La Alta Escuela«, »Visoka šola«. Tri leta kasneje je s svojim bratom Shottom izdal LP z naslovom »Tu madre es una foca«, kar pomeni »Tvoja mama je morsko tele«. Istega leta je osvojil nagrado za najboljšega novega MC-ja, leto kasneje pa je pri založbi »SuperEgo« izdal svojo prvo solo ploščo z imenom »Música para enférmos« ali »Glasba za bolne«, ki je doživela velik uspeh in ustoličila Tote Kinga kot enega vodilnih raperskih glasov v Španiji.
Medtem ko je plošča »Música para enfermos« temeljila na sodelovanju z mnogimi priznanimi španskimi producenti in MC-ji, nam nova plošča postreže le z enim vokalnim gostom, in sicer z Vast Airom iz newyorške zasedbe Cannibal Ox. Glasbeno je za celotno plato poskrbel Big Hozone, producent, s katerim je Tote King sicer sodeloval že v preteklosti, vendar nikoli v takšnem obsegu. Prekletstvo druge plošče ni Toteju povzročilo hudega, saj ni nazadoval niti po zvočni niti po besedilni plati.
Big Hozone je svoje delo opravil naravnost odlično. Beati so dinamični, polni razsekanih samplov, starih par desetletij in so neke vrste kompromis med klubskim zvokom in hardcore beati, ki kar kličejo po MC-janju. Glasbeni spekter je širok, komadi pa so radi pod vplivom tako reggaeja, denimo v komadu »Ni de ellos ni de ellas«, kot rocka, denimo v skladbi »Mentiras«. Podobno vešče pa se znajdejo tudi v bolj standardnih rap beatih. Glasbena plošča še zdaleč ni eksperimentalna, vendar ostaja v svoji klasičnosti dovolj razgibana in sočna ter predstavlja sodoben hiphop, ki ostaja zvest principu, da mora dober beat še vedno povzročiti kimanje glave. Prostor med komadi večkrat zapolni jazzy interlude, ki ploščo lepo uravnoteži in omogoča ušesom, da se spočijejo pred naslednjim zvočnim napadom.
Kot MC Tote King lepo izkoristi zvočne podlage in se ne zanaša zgolj na kvaliteto beatov. Znan je kot raper z izjemnim flowom in je eden tistih MC-jev, za katere ni treba dvomiti, da bodo postregli z lepo rimo, najsi bo strukturirana standardno ali pa se sinkopirana svobodno sprehaja po beatu. Glede samega flowa velja izpostaviti komad »Botines«, ki je nekakšen »hommage« supergam za košarko v stilu stare šole, pa tudi beat sam zveni kot ugrabljen iz začetka devetdesetih let. Tote komade nasiči s hitrim in konstantnim nizanjem rim ter hkrati z ogromno količino energije poskrbi, da rapanje ne postane monotono in dolgočasno.
Vendar niti dobri beati in flow ne bi pomenili dosti, če ne bi Tote postregel tudi s kvalitetnimi besedili, znanimi po humornih vložkih. Sam je svoj stil pisanja označil s prispodobo, da nam ponuja resnico, stisnjeno med šalami. Na plošči, ki traja dobro uro, se tako sprehodi čez razne tematike. V komadu »Ni de ellos, ni de ellas« (»Niti moškim niti ženskam«) recimo obdela odnose med spoloma, v »Mentiras«, kar pomeni »Laži«, pa opiše stanje duha španske družbe in se dotakne tako vseskozi prisotnega frankizma kot tudi protiameriških aktivistov in medijske manipulacije. Čeprav tematski komadi Toteju niso tuji, pa se vendarle zdi, da mu najbolj ustreza prosto nizanje vtisov in idej. Močno je sicer prisotna klasična rap tema samohvale in battle rime, kar je morda šibka točka, vendar Tote na drugi strani premore več kot dovolj bistrih opažanj, pa tudi samorefleksije, da sam ne izpade napihnjen, teksti pa sami sebi namenjeni.
Tote King nam je s svojo zadnjo ploščo vsekakor ponudil dober rap in pokazal, da kdor misli, da Evropa v hiphopu še vedno zaostaja za Združenimi državami, ni v stiku z realnostjo.
pripravil Boris Vasev
Komentarji
komentiraj >>