Četrtek, 22. 3. 2007
BIGor
* P. W. Long, po domače Preston, naj ne bi bil neznanka poslušalki ali poslušalcu Radia Študent. Sredi devetdesetih let ste se starejši sopotniki te radijske frekvence skupaj z nami navduševali nad njegovo skupino Mule, ki smo jo imeli priložnost videti tistega daljnega leta 1995 tudi v naših krajih, v Ilirski Bistrici in dan kasneje na ilegalnem ljubljanskem koncertu v B-51, bunkerju na Gerbičevi. Skladbe Mule, na primer Tennessee Hustler, Mississippi Breaks, Now I Truly Understand še danes odmevajo preudarno in so bile temelj nadaljnjih glasbeno-ustvarjalnih korakov P.W. Longa po razpadu Mule. Glasbeno pot je nadaljeval v spremljavi bobnarja Mac McNeillya iz Jesus Lizard in basista Dana Maisterja pod imenom PW Long's Reelfoot, s katerima je v letih 1997 in 1998 izdal dva solistična albuma. Z njima je nadaljeval od točke konca Mule s poudarkom razvijanja njemu prepoznavne izraznosti. S svojim hripavo-grlenim glasom je še bolj utrdil prepoznaven slog mešalca delta bluesa in hillbillyja s trdim alter-rockovskim nabojem. Na plano je še bolj stopila usojena mu otožnost in zavrženost na glasbeni margini. Preston sodi med najbolj spregledane glasbenike ameriškega undergrounda zadnjih desetih let. Čeprav je za njegov opus značilna iskrena glasbena izpoved, ki nas vedno znova zagrabi, je ostajal na robu.
Ko ga je leta 2001 skupina Shellac povabila na All Tomorrow's Parties, ki se je odvijal v Angliji, si je s solo-akustičnim nastopom spet odprl vrata in dve leti kasneje, leta 2003, objavil nov solistični album Remembered zgolj pod imenom P. W. Long. Z njim je sporočil, da nadaljuje svojo pot kot solist v spremljavi vedno lucidno izbranih glasbenikov. Plošča je privlekla predvsem stare znance in spremljevalce njegove glasbene ustvarjalnosti, nekega širšega dometa, tudi zaradi neodstopanja od njemu prepoznavne poetike, pa ni dosegla. Tako se je spet znašel, oziroma, bolje rečeno, je spet ostal na robu.
Najnovejši, četrti solistični album oziroma drugi pod imenom P.W. Long je bil svojevrstno presenečenje, saj se je P.W. Long zadnja leta bolj redko pojavljal na koncertnih odrih, če že, pa so to bili barski, akustični koncerti, ki si jih mimogrede lahko ogledate tudi na u-tubu. God Bless The Drunkard's Dog je še en poskus P.W. Longa prebiti se z margine. Pri snemanju tega albuma se mu je pridružil bobnar Taylor Young iz skupine Young Heart Attack in Polyphonic Spree, s katerim je Preston na svoj način odgovoril na poplavo kitarsko-bobnarskih duetov.
Plošča God Bless The Drunkard's Dog je izšla pri angleški založbi Black Diamond Records, ki deluje pod okriljem večje neodvisne založbe Southern in je specializirana za zgolj vinilne izdaje.
Po treh letih se je P.W. Long vrnil na glasbeno sceno z novo ploščo God Bless The Drunkard's Dog in z njo trmasto ostal zvest svojemu prepoznavnemu slogu, ki ga prepoznamo po grlu in kitarski ostrini rifov. Ko se že zdi, da je z bobnarjem Taylorjem Youngom pridobil na dinamiki, nas druga polovica prve strani plošče le odpelje k bolj umirjenim skladbam, s katerim stopi v ospredje že omenjena Prestonu usojena otožnost, ob kateri ostane glaž viskija prav tako suh kot grlo. V tem slogu se nadaljuje tudi druga polovica albuma. Vseeno pa je God Bless The Drunkard's Dog ostrejši in brezkompromisnejši od predhodnjega albuma Remembered, od katerega se razlikuje tudi po pozitivnejšem naboju.
Nove Prestonove izpovedne skladbe, med katerimi imajo njemu priljubljeni psi še vedno osrednje mesto, so še vedno nasičene in se nikoli ne zavlečejo brez potrebe. Navidezno površinska nedorečenost mu ponuja svoboden tok trenutnega navdiha, hkrati pa se lahko prepričamo, kako malo je treba za učinkovito skladbo. Po kopitu najboljših soulovskih skladb iz šestdesetih, ki niso presegale treh minut, se nam nizajo pesmi, ki bi jim lahko očitali, da niso nič novega v Prestonovem opusu. Gre pa za življenjsko navdahnjene točke in z njimi PW Long spiritualno čisti dušo in hkrati pa ohranja svojo avtorsko srž, ne poklekne pred trendi in trenutnimi glasbenimi tokovi, ampak ostaja zvest predvsem samemu sebi. Z albumom God Bless The Drunkard's Dog se njegov opus ni le razširil, ampak je ostal nedotakljivo čvrst, prepričljiv in predvsem prepoznaven v slogu legendarnih bluesmanov. Dobro ve, kaj dela, in dobro ve, da mu neka širša slava ni usojena, prav zato je njegovo početje tako mikavno in tudi pretresljivo.
Pri snemanju albuma, ki ga zaključi ena najbolj osebnih pesmi P. W. Longa Histrionica, sta se jima pridružila še pianist Toby Pipes in kitarist Kirkland James iz teksaških Tenderloin. Prav s slednjim pa je dvojec Prestona in Younga dobil nadaljevanje pod imenom Young James Long, ki je takoj po objavi danes predvajane plošče objavil kratek, a sladek EP z naslovom You Ain't Know The Man. Pet kratkih skladb namreč napoveduje, da je Preston dobil izvrsten tandem, od katerega lahko pričakujemo še veliko. Ker nam čas omogoča, bomo prisluhnili skladbam In The Moanin' Her Jammies, Not Stillwater, Oseadalia in Badcox z upanjem, da je Prestonova pot še kako odprta in da se bo nadaljevala pod imenom skupine Young James Long. Pet naštetih skladb namreč vlivajo zelo optimistično upanje, saj je Prestonov slog dobil neverjetno nadgradnjo z južnjaško navdahnjenim kitarskim slobom Kirklanda Jamesa. Gre za zametek nečesa novega!
pripravil BIGor
Komentarji
komentiraj >>