Nekateri so skeptični, nekateri polni adrenalina, nekaterih sploh ne gane. Namreč, kadar se zgodi, da slovensko dramo na oder postavi tuj režiser. Kolektivna slovenska duša, podvržena relativno distancirani »ustvarjalni roki«, pripravi se! Režiser Aleksandar Popovski se je Dogodka v mestu Gogi lotil s svojevrstno interpretacijo in koristno neobremenjenostjo literarnega porekla. In hkrati ujel univerzalnost »gožanskih« karakterjev ter aktualnost njihovih »dogodkov«, ki so famozno Grumovo delo lansirali v zanj povsem nove dimenzije gledališkega jezika.

Tokrat so se ostri uprizoritveno-literarni robovi Dogodka dobronamerno skrhali in oblikovali alternativno avtonomno uprizoritev. Izjemno estetizirana in vizualna predstava se je spretno ognila - morda že stereotipni - pretirani brezizhodnosti in tesnobi meščanov mesta Goge. To tenzijo med drugim rahljajo tudi številni potujevalni efekti; od poigravanja s statusom rampe do glasnega in v lik umeščenega branja didaskalij.

Kostumografija Jelene Proković patološko duševnost Gožanov učinkovito nadomesti in kompenzira skozi zunanje groteskne razsežnosti tako kostumov kot maske. Igriva in situacijsko funkcionalna scenografija Angeline Atlagić pa v kombinaciji z dalekosežno odrsko perspektivo in karikiranimi scenskimi elementi vzpostavi pridih nekega povsem fantazijskega mesta. Odrska podoba, z obstranskimi, a vendar udarnimi motivi stagnirane tekočnosti časa, mestoma sipa fragmentarne motive Dalijevske slike. Naletimo na učinek permanentne vizualne kontradiktornosti: izraz odra kot uokvirjena slika z motivom prostranosti, vse skupaj zažrto v nepremično večnost.

Dramski liki vstopajo v polje dogajanja procesualno. Iz začetnih oddaljenih senčnih silhuet se, bolj ko se bližajo trenutku aktiviranja, postopoma preoblikujejo v konkreten in prepoznaven odrski subjekt. Z vsakim korakom bliže nam se širi razpon njihove degeneriranosti in »evolucijskega obstanka«. Iz enostavne anonimnosti v kompleksno identiteto. A možnost, da bi uprizoritev zdrsela predaleč v eksistencialno dotolčenost, se izjalovi ali vsaj razrahlja ob pogostem infatilnem simuliranju z rekviziti. Intervali norčavosti namreč pridajo ob svoji domišljeni razporejenosti funkcijo svojevrstne »razumne zabave«.

Celotno dogajanje se uravnovešeno prepleta s črnim humorjem, lahnimi komičnimi efekti, dražljivo senzualnostjo in neizogibnimi lapidarno-nasilnimi situacijami. Prizori tako psihičnega kot fizičnega terorja ves čas ostajajo nadzorovani in ne spolzijo na območje »suffer-patetike«. Ponekod se ublažijo ob subtilnem razkrivanju kože, drugod z zbadljivim podtekstom. Točke visoke intenzivnosti igre in mizanscenske dinamičnosti so nepredvidljive, za gledalca pogosto docela nepričakovane, kar še dodatno podkrepi intrigantno režiserjevo interpretacijo teksta.

Tempo sosledja prizorov, kot nekakšnih oprijemljivih »gibajočih slik«, poskrbi za hipno variiranje gledalčeve percepcije. Iz racionalnega dojemanja naprej v občutek sanjskih prividov - pa vse do tesnobnega uvida v zakamuflirano srhljivost dotičnega mesta. Za še kakšen povrhnji odtenek turbulence pa nas iznenada presenetijo udarni sodobnimi jugo-etno ritmi Kirila Džajkovskega, ki celotno mestno skupnost podžgejo, da se spozabijo in ubrano udarijo »plesnega kolektivca«. Mravljišče duševno obubožanih malo-meščanov se v plesnem transu vsaj za trenutek otrese individualnih skrbi in obče nizkotnosti.

Tematski material Dogodka v mestu Gogi se je vsekakor znašel pod pravimi kreativnimi impulzi. Elementi redukcije nacionalne samokritičnosti, ublažitev družbene fatalnosti in vehementno igrivi posegi v samo srž uprizarjanja so na odru prepričljivo vzbrsteli in lahko bi rekli, da so več kot pripravljeni na pomlad.

Kljub vsemu se kaj več kot dve uri in pol v Gogi vendarle ne bi zadrževala Zala Dobovšek.