Sobota, 31. 3. 2007
tadej
* Explosions in the Sky je post rockerski kvaret druge generacije, ki prihaja iz zvezne države Texas, natančneje iz mesta Austin. Prvi album so izdali pred sedmimi leti, z drugim, “Those Who Tell the Truth Shall Die, Those Who Tell the Truth Shall Live Forever”, kjer je bil že opazen očiten napredek benda, pa so se izkopali iz anonimnosti. S tretjo ploščo, “The Earth is Not a Cold Dead Place” so že osvojili širše množice post rockerskih navdušencev, čeprav so po prepoznavnosti še vedno daleč zaostajali za bendi kot so Mogwai ali Godspeed You! Black Emperor. Tega pa ne bi mogli trditi za področje internetnih recenzij, kjer so postali ena najpogostejših referenčnih točk elekro-akustike in seveda post rocka.
Posebnost benda Explosions in the Sky je bila ta, da so znali dobro posnemati predhodnike. Kljub temu, da niso nikoli kaj prida odstopali od predpisanih post rock parametrov, so z dobrim občutkom igranja hitro poslali poslušalčevo dušo v resonančno območje. Znali so dobro rajcati s skopušnim kitarskim špljenkanjem, ko so zadrževali poslušalca v tistem značilnem pričakovanju katarzičnega antipola, to je jeznega distorziranega viharja, ki ponavadi zaseda nepogrešljivo mesto v tovrstni glasbi. Bili so torej mojstri izvajanja navidezne glasbe, ki se v osnovi spogleduje s klišeji grozljivk iz filmskega sveta. Gre za tiste trenutke, ko gledalec, poln adrenalina pričakuje razkritje glavne pošasti, ki pa ni nikoli tako strašna kot slutnja sama. In tako kot je v grozljivkah najbolj efektiven tisti del, ki ga na zaslonu sploh ni, tako v post rocku najbolj pali tišina, kot tisti zadnji stadij pred udarcem. In to seveda Explosions in the Sky furajo tudi na novi plošči “All of a Sudden I Miss Everyone”. Kajti njihov razvoj je bil opazen, dokler niso razvili določenega nivoja igranja, nato pa se je ustavil. Če pogledamo samo glasbo, je graf novosti v odvisnosti od časa vodoravna črta, kot kaže pa kar premica. In to je tudi problem zadnjega albuma. Četudi je glasba sama po sebi dobra, jo ne moremo dojemati izven konteksta poplave post rockerske neizvirnosti in zato ves njihov občutek za igranje izvodeni. “All of a Sudden I Miss Everyone” je še ena plata, ki je ves svoj potencial zamenjala za tiktakanje stenske ure. Vsekakor je to album, ki bi moral navdušiti novinca na post rockerski sceni, nikakor pa ne bi smel zadovoljiti strogega kapitalističnega režima glasbenih piranj, ki zahtevajo glasbeni razvoj in napredek ter brezobzirno zavračajo prežvečeno. Sam sicer nisem mnenja, da je za dobro novo plato potrebna radikalna sprememba, vendar je šel ta melanholični post rock v svoji statiki tako daleč, da le zahteva strožjo obravnavo. To pohlevno in ponižno brenkanje je namreč prišlo do točke, kjer je postalo žrtev lastne demokratične uvidevnosti. Zato bi bilo temu žanru potrebno vcepiti nekaj navidez škodljivega, to je homeopatsko dozico nečesa nasprotnega, kar seveda ne bi oškodovalo esence post rocka. Joanna Newsom, sicer folkerica, kar je v tem kontekstu eno in isto, je lep primer takega podviga. Svojo godbo je cepila z aristokratsko dozo orkestracij in naredila fantastično plato. Ampak naši Explosions in The Sky pa raje varno plujejo po obljudenih vodah. Na 100-krat slišani način bombardirajo nebesne svode, zato ne morejo pričakovati, da bodo s tem pritegnili kaj več pozornosti kot slabo vreme ob koncu tedna.
Če bi v pravkar slišanem tekstu besedi post rock zamenjali z Explosions in the Sky, bi dobili vtis o njihovem novem albumu, saj je v tem primeru praktično vseeno, kako se izražamo, kajti album je pač železna klasika. Vseeno je, ali opisujemo to plato ali kakšno starejšo, ali pa kar mogwaiski post rock na splošno. Na tem albumu pri dveh komadih uporabijo tudi klavir, ki v sozvočju z ostalimi inštrumenti spomni na zasedbo Rachels, še zlasti na zadnjem komadu. Eden izstopajočih delov albuma je tudi druga polovica prvega komada, ki ga verjetno ravno že slišite v podlagi. Tu bend njihovo značilno stopnjevanje, ki je ponavadi pospremljeno z osipanjem bobnarskih palic po snaru (beri:sneru) in beat-like basom, obrne na glavo. Funkciji snara in basa pri bobnih se zamenjata, tako pa dobimo tipičen epsko metalski ritem, ki izgleda kot počasno tapkanje dvojnega basa in vsega kar paše zraven. Temu je pridružena še emo metal kitara in seveda post rockerska akustika. Če je to njihov eksperiment, potem je morda res bolje, da ne poskušajo ničesar novega. To bi pasalo kvečjemu v enega najbolj zgrešenih soundtrackov, in sicer k veličastnemu prizoru tekočih besnih zombijev iz filma 28 Days Later.
Bendi, ki kopirajo, niso nič napačnega. Vse prevečkrat so boljši od originalov. Napačno je to, da ne sledijo razvoju ampak ostanejo zataknjeni nekje v preteklosti. Če se odločijo za tak podvig, potem se od njih zahteva izoblikovanje neke lastne špure skozi čas, ali pa vsaj neiztrošljiv rezervoar idej, za dobe variacije v mini vesolju enega in istega. Te ideje pa se kot vemo hitro izčrpajo. In če za vrhunec benda Explosions in the Sky vzamemo drugi in tretji album, potem je iztrošenje na novem že precej očitno. Res, da na trenutke še ujamejo kakšno neslišano melodijo, vendar vse skupaj prehitro postane predvidljivo in enolično tiktakanje stenske ure, kot posledica tovrstnega izdelka v polju post rocka v letu 2007.
pripravil Tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >>