Le redko smo lahko v domačem osrednjem hramu demokracije priča taki politični enotnosti, kot jo je še za časa Sadama Huseina redno uprizarjal iraški režim. A vendar je bilo sinoči v državnem zboru 64 poslanskih glasov za in nobeden proti. Poslanske roke so namreč soglasno podprle vladno deklaracijo o usmeritvah za delovanje Slovenije v institucijah Evropske unije v obdobju januar 2007 – junij 2008, ko se bo izteklo prvo polletno domače predsedovanje Evropski Uniji. Toda včeraj v državnem zboru izpričana politična enotnost domače strankokracije zaenkrat še le ne pomeni, da si je Janez Janša že uspešno podredil vse politične nasprotnike v državi. Pač pa predvsem to, da je ta deklaracija v bistvu zgolj skupek visokoletečih in na ničemer konkretnem slonečih praznih besed, ki se prihodnjim vprašanjem in dilemam slovenskega bivanja na zunanji meji oziroma obrobju bodočega Schengenskega zidu Evropske unije, na čelu katere bo uradna Ljubljana v prvi polovici leta 2008, že na daleč izognejo.
Deklaracija o usmeritvah za delovanje Slovenije v evropskih institucijah v obdobju od januarja 2007 do junija 2008, naj bi sicer v prvi vrsti opredeljevala temeljne politične smernice glede strateških vprašanj, s katerimi se bo država soočala pri nadaljnjem sprejemanju odločitev na področju evropskih zadev. Da res ne gre za ne vem kako usodno pomemben dokument, sicer potrjuje že golo koledarsko dejstvo, da so jo domače poslanke in poslanci pravzaprav potrdili za nazaj, saj se na premici časa nahajamo že konec marca 2007 in ne več decembra 2006, ko bi bilo potrebno v luči demokratične higieničnosti takšno deklaracijo sprejeti. Toda sinoči v državnem zboru pač ni bilo poslanskega junaka ali junakinje, ki bi s tem ali pač katerim koli drugim pomislekom, ki bi se nanašal na prihodnje življenje domačih državljank in državljanov v krasnem novem evropskem svetu, nekoliko zavrl poslanski glasovalni stroj in sebi in drugim poslanskim sodrugom še nekoliko podaljšal včerajšnji delovni dan.
Toda deklaracija o domačih usmeritvah za delovanje v evropskih inštitucijah se s konkretnimi dilemami in problemi vsakodnevnega bivanja ljudi v evropski Sloveniji ne ukvarja. Pravzaprav je to v prvi vrsti zbir pravil in prednostnih nalog delovanja domače politične elite. Osrednja naloga so gotovo priprave na predsedovanje, ki bo kadrovsko, logistično, finančno in še kako drugače gotovo zahteven projekt. Vse ostalo pa so predvsem visoko v oblake zavite in z Nemčijo ter Finsko usklajene floskule. Po sinočnjem enoumnem dvigu poslanskih rok se bo namreč Slovenija, pravzaprav pa se že, od januarja 2007 do konca junija 2008 zavzemala za razpravo o prihodnosti EU, širitev in Schengen, celovito izvajanje lizbonske strategije, krepitev območja svobode, varnosti in pravice ter povečevanje zunanje vloge Unije na področju varnosti, razvoja in gospodarskih odnosov.
Čemu pa je pravzaprav ta deklaracija res namenjena, pa je tako ali tako že v dopoldanski razpravi pred poslanskim zborom povedal njen predlagatelj in predsednik vlade Janez Janša. Napovedal namreč je, da bo že v prihodnjih dneh vse politične stranke povabil na pogovore za dosego dogovora o sodelovanju v času pred in med predsedovanjem, saj da res potrebuje vsaj minimalni dogovor, da se to obdobje ne bo izrabljalo za notranjepolitične napetosti, kot se je slikovito izrazil. Glede na to, da pa bo Slovenija Evropski Uniji predsedovala v pravzaprav predvolilnem letu, saj bodo jeseni na domačem demokratičnem sporedu tudi državnozborske volitve, so Janševe pobožne želje sicer razumljive, a v domači politični realnosti res težko uresničljive. Janševo koalicijo in vlado se bo namreč na naslednjih parlamentarnih volitvah vrednotilo predvsem na rezultatih ter uspešnosti ali pač neuspešnosti predsedovanja, in vnaprej pričakovati, da tega ne bi izkoristila kaka opozicijska politična sila, je le nekoliko naivno.
Toda tako namen kot sama vsebina deklaracije kažeta predvsem na to, da se domača politična elita ukvarja predvsem sama s sabo, pri čemer prav vsako pasjo procesijo oziroma evropsko politični psevdo-dogodek nemudoma razglasi za svoj lasten politični dosežek. Tako je denimo minister za notranje zadeve Dragutin Mate včeraj v Lizboni ob prejemu simbolnega paketa programske opreme za namestitev alternativnega schengenskega sistema SIS 1 brez dlake na jeziku v imenu države Slovenije brez dlake na jeziku vzneseno prijavil, da je za nas, pravzaprav pa domačo politično elito, izredno pomembno, da bo z zagotavljanjem pravice do prostega prehajanja notranjih meja svojim državljanom tudi v praksi zagotovila svobodo gibanje. Toda to bi v celoti držalo, če bi bil Dragutin Mate notranji minister Avstrije in ne Slovenije, saj bodo celotne nekdanje meje po novembrskem pričakovanem vstopu Slovenije v Schengensko območje prosto prehajali vsi avstrijski in ne tudi vsi slovenski državljani.
Lepotna napaka leporečja o svobodi gibanja za vse nove državljane, s katero naj bi enkrat za vselej odpravili tesnobo, ki so jo ti imeli ob prestopanju meja, tudi če niso tihotapili cigaret ali kave, je tako v tem, da bo na Slovenskem svoboda gibanja veljala zgolj v smeri zahoda, severa in delno vzhoda, medtem ko bo na jugu Schengenski zid, preko katerega bo prehod bodoče zunanje meje Evropske Unije možen le pod natančno določenimi pogoji. Oziroma povedano s včerajšnjimi besedami evropskega komisarja za pravosodje, svobodo in varnost Franca Frattinija na sedežu Agencije Evropske unije za varovanje zunanjih meja – Frontex v Varšavi, da bo učinkovito varovanje zunanjih meja unije predpogoj za prost pretok oseb znotraj povezave.
Ne glede na visokoleteče besede včeraj v državnem zboru soglasno sprejete deklaracije o usmeritvah za delovanje Slovenije v institucijah EU v obdobju od januarja 2007 do junija 2008, s katero si Janez Janša že vnaprej na neuspeh obsojeno poskuša kupiti politični mir med predsedovanjem Uniji v prvi polovici predvolilnega leta 2008, bi se tako včeraj v parlamentu le lahko našel kak demokratični izvoljeni predstavnik ali predstavnica ljudstva, ki bi taistemu ljudstvu po pravici povedal, kakšna bo ključna evropska naloga države Slovenije po dokončni vzpostavitvi Schengenskega zidu na Sotli in Kolpi. Vsaj do polnopravnega vstopa Hrvaške bo namreč Slovenija predvsem južna obrambna krajina Evropske Unije, ki bo s tem prosto prehajanje vseh nekdanjih meja omogočala Avstrijcem in Italijanom, svojim ob južni Schengenski meji živečim državljanom pa ga še nekoliko bolj otežila in zagrenila.
ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem s Slovenijo kot prihodnjo obrambno krajino Evropske unije v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>