Nedelja, 1. 4. 2007
Bozji_dar
Amazing Blondel je bila angleška akustična skupina, ki so jo sestavljali Edward Baird, John David Gladwin in Terence Alan Wincott. V zgodnjih sedemdesetih letih so izdali nekaj albumov pri založbi Island, s katerimi so se zapisali v zgodovino angleškega folka. Mnogi so jih v času njihovega delovanja označevali kot progresivni psych-folk, čeprav bi jih z današnjega vidika precej lažje označili za preporoditelje angleške renesančne glasbe, ki je v veliki meri bazirala na uporabi inštrumentov iz tistega obdobja, npr. lutnje in starih angleških flavt.
John Gladwin in Terry Wincott sta že pred ustanovitvijo Amazing Blondel igrala v precej bolj glasni, električno ojačani zasedbi, Methuselah. Na njihovih koncertih sta rada uprizorila skupni akustični set, ki jima je dovoljeval vplesti precej več subtilnosti in njune osebne senzibilitete v nastop. A glej ga zlomka. Všeč je bil tudi občinstvu. Opogumljena z dobrim odzivom publike sta se odločila ustanoviti svoj lasten bend, ki bo igral precej bolj nežno in prvinsko glasbo.
Sprva je njun material temeljil izključno na takrat izredno priljubljenemu folku, s čimer sta se Gladwin in Wincott pridružila obilici podobnih angleških bendov iz tistega časa. Hkrati pa sta se zavedala, da vendarle hočeta ponuditi tudi nekaj samosvojega, nekaj drugačnega. Ni minilo dolgo preden sta v svojih kreacijah pričela oživljati stare pozabljene napeve renesančne glasbe iz davnih, mogočnih časov elizabetanske Anglije. Navdih sta poiskala v ljudskem izročilu, v lepotah narave in v prigodah literarnih junakov. V glasbenem smislu pa sta se obilno naslonila na srednjeveško zveneče soundtracke številnih angleških TV serij.
Tudi s samim imenom sta Gladwin in Wincott hotela nakazati to svojo posebnost. Blondel je bil najbolj priljubljeni dvorni glasbenik na dvoru Riharda Levjesrčnega in legenda pravi, da se je Blondel nekoč, potem, ko so Riharda zaprli v ječo neznano kje, prelevil v potujočega barda in prepotoval celotno vzhodno Evropo iščoč svojega kralja, da bi mu pomagal pri njegovi rešitvi.
Svoj prvi album, The Amazing Blondel, ki je bil zbirka nežnih akustičnih folk/rock balad, sta Gladwin in Wincott s pomočjo legendarnega britanskega kitarista Big Jim Sullivana posnela leta ‘69 in ga naslednje leto izdala pri manjši založbi Bell Records. Na njem je bilo moč najti tudi pesem v nekakšnem srednjeveškem bardskem slogu, ki je delovala bolje kot vse ostale. Amazing Blondel so odkrili svojo bodočo glasbeno usmeritev, ki so se je bolj ali manj držali v vseh sledečih izdajah, najbolj očitno in tudi najbolj prepričljivo pa prav na albumu England.
Približno v istem času se je Gladwinu in Wincottu pridružil še tretji član, Eddie Baird, in sreča je hotela, da so se kmalu po izdaji prvenca spoznali s Chrisom Blackwellom, ustanoviteljem založbe Island, ki je v tistem času veljala za največjo neodvisno založniško hišo na svetu. Zanjo so posneli tri najbolj reprezentativne albume iz svojega opusa: Evensong, Fantasia Lindum in danes obravnavanega England.
Baird je nekoč izjavil, da so Amazing Blondel “preprosto oboževali snemanja”. Skladbe za vse tri Islandove albume so posneli v njihovih studiih na Basing Streetu, kjer so se takrat zbirali nekateri najbolj inovativni glasbeniki tistega trenutka. Amazing Blondel pa so tudi veliko nastopali. Znani so bili po temu, da so na odru stremeli k tehnično preciznim izvedbam svojih skladb. Znali so uporabiti celo paleto inštrumentov, a v primerih, ko so se na odru znašli sami brez dodatnih glasbenikov, so njihove preproste skladbe, planirane za ne več kot tri inštrumente naenkrat, zvenele prav tako povsem dostojno. Med glasbenimi točkami so kaj radi uganjali norčije in stresali opolzke šale zaradi česar so bili njihovi koncerti razprodani. Vedno večji pritisk založbe po nenehnem koncertiranju in notranja nesoglasja v bendu, so privedla Johna Gladwina do tega, da se je po albumu England odločil zapustiti skupino. Brez avtorja večine skladb, zasedba enostavno ni mogla preživeti v vsej svoji kvaliteti. Preostala dva člana, Wincott in Baird, sta sicer igrala in objavljala še naprej pod skrajšanim imenom, Blondel, vendar je Gladwinov odhod pomenil dejanski konec te zgodbe.
Vse do leta 1997, ko so se vsi trije člani originalne postave zopet zbrali in posneli album Restoration. Z njim so znova obredli dobršen del evropskih koncertnih prizorišč, vendar ga za kaj več kot še-en-reunion album danes ne moremo smatrati, saj niti od daleč ne dosega kvalitete njihovih albumov iz zgodnjih sedemdesetih let.
Glasbo zasedbe Amazing Blondel je bilo že od vsega začetka težko opredalčkati. Čeprav je njihov repertoar temeljil na akustičnih inštrumentih se niso odrekali komponiranju razširjenih svit, ki so lahko trajale tudi do 25 minut. Večina skladb je temeljila na čudovitih Gladwinovih melodijah, povsem suvereno pa so se lotevali tudi daljših repetititivnih del. Glasbo so vedno komponirali sami, res pa je, da so jo vsaj od drugega albuma naprej dostikrat bazirali na formi renesančne glasbe. Vanjo so radi vpletali tudi nekatere plesne oblike stare Evrope, kakršni sta npr. galliard [gae´lia:d] in pavane. Baird je nekoč izjavil, da so vedno bili netipični folk glasbeniki, svojeglavi in bolj kot ne rockerskega imidža, a s srcem in dušo zazrti v čudovite zvoke preteklosti. Kot nekakšen posrečen miks med mnogo bolj znanim Ianom Andersonom in Robinom Hoodom.
Blok flavte in lutnje so predstavljale pravi skelet njihovega prepoznavnega zvoka. Na turnejah so se slednje izkazale za izredno težavna glasbila, saj so bile težko ozvočljive, poleg tega pa so se tudi izredno rade razglasile med samim nastopom. Zaradi teh težav sta Gladwin in Baird naročila izdelavo dveh sedemstrunskih kitar, ki bi se ju dalo igrati v uglasitvi, značilni za lutnjo. Iz povsem praktičnih razlogov sta postala svojevrstna glasbena inovatorja.
Na plošči England, ki so jo Amazing Blondel sproducirali s pomočjo producenta Phila Browna, so prvič razširili svoj zvok z uvedbo orgel in orkestra. Z godalnimi aranžmaji sta jim na pomoč priskočila Jaque La Roche in Adrian Hopkins. Slednji je celotni zvok plošče obogatil še s čembalom v skladbi Sinfonia For A Guitar And String iz svite For My Lady’s Delight, in tako pridodal svoj košček k rustikalnemu elizabetanskemu mozaiku. Pomemben delež v njem predstavljajo tudi Gladwinova besedila, ki vzbujajo v poslušalcu podobe nekih davno minulih časov. Z bliščem obdana dvorna Anglija ter odkrita, brezskrbna in idilična pastoralna pokrajina hodita vštric povsem brez sramu.
Plošča England angleškega tria Amazing Blondel je originalno izšla leta 1972 pri založbi Island, leta 1996 pa jo je na kompaktnem nosilcu izdala založba Edsel in jo na ta način približala novim digitalnim rodovom.
Komentarji
komentiraj >>