* V zadnjem času postaja kranjski Izbruhov bazen vse pomembnejše koncertno vozlišče, ki ga obiskujejo tudi najbolj zveneča imena, zlasti iz tako imenovane anarho punk scene, prisotni pa so tudi pripadniki drugih nekonvencionalnih glasbenih žanrov in subkultur. Dolgoletna in verjetno še ne popolnoma zaključena borba za prostor je obrodila sadove, saj se je po porodnih krčih uveljavljajočega se in pollegalnega prostora le-ta formiral v zgledno opremljen klub. Tokrat je prostor v nasprotju z leti pred tem izgledal osvetljen, več kot očitno vklopljen v električno omrežje in zgledno prenovljen ter z zavidljivo prostorsko kapaciteto.
MDC so tako ena v vrsti legendarnih zasedb, ki so se v okviru svoje evropske turneje ustavila tudi pri nas ter pritegnila prijetno skupinico obiskovalcev, željnih neposredne, udarne godbe in nostalgije po nekem preteklem času. V nasprotju z lanskoletno brezglavo in nepojasnjeno organizacijo koncerta Anti-Nowhere League, ki je bil ob gnevu vseh prispelih fanov zadnji trenutek, v času ko bi že pričakovali nastopajoče na odru, odpovedan, se je tokrat ekipa Izbruhovega bazena izkazala v svetlejši luči. Organizacija je tokrat potekala na zglednem nivoju, pričetek pa skoraj točen. Morda je bilo pričakovati, glede na pomembnost in razvpitost zasedbe, malce več klientele, kar je vsekakor posledica slabe, preveč ozko usmerjene promocije.
Zasedba MDC je bila ustanovljena daljnega leta 1979, takrat še pod imenom The Stains, v teksaškem Austinu, kjer so tedaj pripadali majhni, a vendarle prodorni sceni zgodnjih hard core punk bandov. Leta 1982, po izdanem drugem albumu, se skupina preseli v sončno Kalifornijo in si nadane današnje multipomensko ime. Pomenov MDC je kot rečeno precej. Sprva so v skladu z izdano ploščo poimenovani kot Millions of Dead Cops, kar je nekako njihovo najbolj uveljavljeno ime, kasneje pa so pojavljale različne variacije na dano kratico kot so More Dead Cops, Multi Death Corporation ali Millions of Damn Christians.
Zasedba se je hitro prijela najprej na ameriški sceni in nato tudi v Evropi. Postali so ena od prvih hard core punk klasik in del prodorne druščine brezkompromisnih pionirskih ameriških hard core bandov poleg Bad Brains, Black Flag ali Dead Kennedy's. V prvi polovici osemdesetih so veljali za enega surovejših in najbolj neposrednih bandov, ki zmore brez dlake na jeziku spregovoriti o izpraznjeni ameriški družbi in nasilni politiki. Podpirali so srednjeameriške komuniste v boju proti zakrinkani Raeganovi imperialistični administraciji. Nekaj let kasneje pa začejo zagovarjati tudi vegetarijanstvo in veganstvo.
Seveda pa so MDC že daljnega leta 1993 prenehali z aktivnim delovanjem, vendar so se v skladu z reciklažnimi trendi novega tisočletja vrnili na sceno z delno prenovljeno postavo, v kateri se poleg frontmana Dave-a Dictorja udejstvuje še ustanovni kitarist Ron Posner. Kot ogrevalci publike so na oder Izbruhovega bazena prihrumeli retro punkerji s svojevrstnimi specifikami, madžarski Barackca (baraka), ki se v zadnjem času pogosto pojavljajo v okoliških krajih. Tokrat v vlogi spremljevalne zasedbe MDC na celotni evropski turneji. Barackca so nabriti punkerski aktivisti, ki po nastopu sodeč polagajo več pomembnosti na svoje naivne politične nagovore kakor na kakovost in izvedbo svoje glasbe. Kot veliki uporniki namreč pozivajo k rušitvam vseh obstoječih sistemov in vsesplošnemu uporu proti kakršnim koli avtoritetam. Glasbena plat je manj prezentna, preprosta in dokaj spontana, vendar nenatančna in nerodna izvedba preproste in občasno spevne punk godbe pač ni bila dovolj, da bi kvartet požel večjo pozornost v tedaj še dokaj opusteli dvorani.
V popolnem nasprotju s predskupino se je klub začel polniti takoj, ko so MDC stopili na oder in začeli s krajšo uvodno tonsko vajo, ki se je počasi stopnjevala in se gladko, ob bučni podpori razgretih oboževalcev in ob prepevanju a-capella verzije komada »Dead Cops«, prevesila v koncert. Med oboževalci tako starejše, malce bolj ob stran porinjene, kot tudi aktivnejše mlajše generacije je tako že pred uradnim začetkom v trenutku završalo. MDC so že na začetku dokazali, da so v dobri formi, dovolj čvrsti, da korektno predstavijo svojo brzečo hard core nažigaško glasbo stare šole. Dave Dictor, ki je letom in navkljub v dokaj dobri formi, je s simpatičnim koketiranjem z občinstvom in malce bolj ostrim pristopom do tonskega tehnika uspel vzpostaviti izjemno pozitivno in energično vzdušje.
Delno pomlajena spremljevalna postava je delovala sveže in polna energije, predvsem pa dokaj uigrano. Kljub namerno skrajno surovemu zvoku in neizčiščeni koncertni produkciji so njihovi komadi zveneli izjemno učinkovito in brezkompromisno. MDC so z glavnimi aduti, svojimi hiti kot so »I Hate Work« in »Dead Cops« udarili že na samem začetku, kar je predramilo mladce pod odrom do rahlo zadržanega prerivanja, ki se je razvnelo kasneje, ko je padel še kultni »John Wayne was a Nazi«. Brzeči komadi s potenciranim ritmom so se dopolnjevali s poskočnejšimi rockerskimi vpadi, med katere bi lahko šteli tudi novejše komade iz pred tremi leti izdane plošče »Magnus Dominus Corpus«.
MDC se na odru in pod njem še vedno počutijo dobro, še vedno se izkazujejo kot nekakšni večni uporniki. Ronalda Reagana je sicer nasledil bizarnejši lik Georga Busha. Tega svojega rojaka se Dave Dictor seveda loti še z večjim gnevom. Tekstaška ekipa tako kljub rahli neaktualnosti svojega imena v trenutnem času, kjer se utopi v množici mladih in nepregledni gruči vračajočih se starih zasedb, presenetila s čvrstim in konkretnim nastopom, ki gledalca ni mogel pustiti ravnodušnega. Množica je reagirala temu primerno in zahtevala dodatek, MDC pa so nam po svojih močeh rade volje dvakrat ustregli. Vsi ''mrtvim policajem'' namenjeni aplavzi in ovacije so bili tako več kot zasluženi.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>