Odslej bo Fotka na sporedu vsak drugi (in nikakor ne prvi) torek ob 12h (opoldne). V prvi novi (sicer pa 27. Fotki) sta bili na tapeti dve veliki imeni sodobne fotografije. Jeff Wall (ki smo ga že omenjali) in pa Cindy Sherman (ki smo jo tudi že omenjali).
Torej malo novega z malo starega.
Cindy Sherman:
Kaj bi lahko povedali o Cindy Sherman? S stališča fotografije.
Ne ravno veliko. Dela zanimive fotke, to je vse.
Drugače je če o Cindy Sherman govorimo kot o fotografinji. Tu je zadeva precej bolj plodna.
Cindy je svojo fotografsko pot začela kot slikarka. Čeprav jo je zanimala fotografija in čeprav se je želela celo vpisati na študij fotografije. Ni ji šlo pri tehnični izdelavi (razvijanju) fotografij. Zato so jo zavrnili. Pa je vpisala študij slikarstva (Očitno je bila v risanju bolj spretna). Toda kljub temu se fotografiji ni odpovedala. Že v času študija je naredila svojo prvo fotografsko serijo. Na njej je upodobila samo sebe. Na različne načine. Lahko bi celo rekli, kot različne osebe. S šminko, rekviziti in mimiko, je ustvarila različne like. To je bil njen projekt. In takšen je ostal praktično ves čas njenega ustvarjanja.
Tehnični vidik izpeljave fotografij, maskiranje in igra s svetlobo, je z leti postal precej bolj filigranski, a osnovna ideja Shermanove je ostala ista. Upodobiti se na čim več različnih načinov. Nekoliko nase naravnano početje, kajneda.
Prav zares, Cindy Sherman se je skorajda v celoti posvetila sami sebi. Svojemu bistvu, temu namreč, da je ženska. In te imajo v družbi, občestvu, ki zre podobe – fotografije, določeno vlogo.
Ne gre pozabiti, da je Shermanova odraščala in začenjala ustvarjati prav v času (sedemdeseta v ZDA), ko je bila vloga ženske zelo problematična. Na eni strani se je končno začelo zanimati za ženske v bolj celostni luči. Ko rečem »se je začelo zanimati«, mislim na oboje, tako moške in ženske. Pomembno je postalo vprašanje položaja žensk. V družbi in doma.
Drugi del problema ženskosti je bil v tem času dosti bolj zapostavljan. Govora je o podobi ženske. Sliki, ki je krožila naokoli. Vsi so jo videli, in vsi so jo kritizirali. Moške je skrbela ženska neodvisnost, ženske pa njihova lastna odtujenost. Od česa? Od samih sebe. Videle so se lahko le preko moškega pogleda, in ta jim ni bil pogodu, čeprav jim je bil domač.
V takem času je Cindy torej začela ustvarjati. Na eni strani se je morala sproprijemati s ustaljenimi vzorci obnašanja, moškega in ženskega, kateri so ji govorili, kakšna mora biti v družbi (kot ženska, ne kot Cindy Sherman). Drugi del bojišča pa je predstavljal moški pogled. Moški gledajo, ženske so videne.
V vsej tej godlji se realnost hitro izgubi. Realnost pogleda, namreč. Ta je, da vsi gledamo in da smo vsi seveda tudi gledani, le vidimo ne vedno. In Cindy Sherman se v svojem delu ukvara prav s tem, kaj vidimo. Zato je pomembna, In zato se je tudi lotila upodabljanja same sebe kot ženske.
Z leti je naredila obsežno serijo fotografij naslovljeno Nenaslovljeno (Untitled). Obsega več kot šeststo fotografij. Vsaka ima svoj številko, veliko pa jih ima tudi podnaslov posnetki iz filma.(film stills). Prav filmi so tisti, ki Cindy najbolj zanimajo. Kakšne podobe žensk so v njih. Na primer iz obdobja filma noir, ali pa kasneje.
Te podobe je Shermanova prenesla na svoje fotografije. Na vsaki izmed njih predstavlja eno podobo o ženski, ki je zapisana v naših glavah. Pogosto nezavedno. V trenutku, ko pogledamo njene fotke, so nam nekako znane. Vedno smo jih že nekje videli. Najverjetneje v filmih.
S Cindyjinih fotografij nas vedno gleda ona sama, a pogosto je ne opazimo. Vidimo le nekoga, ki je zasanjan, zamišljen, vabeč, čuteč, prestrašen, razumevajoč, prijazen, odločen, in, in, in bolje bo da končam, saj bi šesto opisov ženske, ki jih kaže Shermanova prav gotovo preseglo zmožnosti tegale sestavka.
Toda v vseh letih umetničinega ustvarjanja se je nekaj le spremenilo. Na sliko se je prikradel tudi moški. Ne eksplicitno seveda, ampak na bolj sublimen način. Shermanova je namreč ugotovila, da je tisto najbolj moško na pogledani ženski, to da je lepa. Ne glede na to, ali je bila pravkar posiljena, pretepena, razjokana, ali mogoče celo umorjena. Vedno je ženska lepa. In Cindy Sherman je lepa ženska. Zato je na slikah vedno tudi moški pogled (Tukaj nimam v mislih le Cindyjinih fotk, temveč celotnega imaginarija ženske. Poanta je, da so ženske lepe za vse, moške in ženske, gre le za to, da so moški potrebni, da lepoto implicirajo in potrdijo)
Do teh uvidov je Cindy Sherman prišla po mnogih letih, po pazljivem preučevanju, ne samo filmov in reklam in podobnih novotarij, temveč tudi čisto klasičnih študij, na primer umetnostno zgodovinskih obdobij. Od grštva, preko renesanse, do nadrealistov in dade. Zato s časom njena ženska postaja vse manj in manj lepa. Vse bolj je nekako umetna, proizvedena. Zvedena na svoj smisel. Služenje pogledu.
Dejansko se na Cindyjinih fotografijah začnejo pojavljati lutke, celo plastični deli telesa in nekakšen absurdni gnus. Ženska, ki ji vzamemo lepoto postane nagnusna. In moški, ki mu je odvzet pogled postane prostaški. Ženska je le prazna zapeljivka, moški le nekdo, ki se naslaja ob pogledu na to praznost.
Vse se zvede na seks, in hrano. Podoba postane čisti hedonizem. Takšen v ekscesu. Pravzaprav sploh ni več jasno ali gre za moškega ali žensko, jasno je le, da je nekdo izginil. In ta nekdo je subjekt (fotografije).
Cindy Sherman to izginjanje subjekta briljantno prikaže. Od gospodinjske matere, preko drzne emancipiranke in večne lepotice, do prazne posodice za ličilo (kot se je posrečeno nekoč izrazil francoski pesnik Mallarme). Subjekt je z Cindyjinih fotk zginil, ostal je le pogled. In ta nas še vedno preganja. Tudi Cindy.
Transkripcija Jeffa Walla je v pripravi. Medtem pa si lahko pogledate nekaj fotk.
lp,
Fotka
Muzika:
Podlaga: Jazz in Paris
South park: Chocolate salty balls
South park: Fell like makin' love
Intimacy O.S.T.; Eyeless in Gaza: Point you
Hole: Doll parts
Komentarji
komentiraj >>