Petek, 11. 5. 2007
»Ni revnejšega kot razum, ki izven Boga filozofira o Bogu«, pravi Diadoh iz Fotike, s katerim je Jan Peršič, amaterski mislec, otvoril svoje predavanje z naslovom O grehu lahko govori samo ponižni.
Avtor je izhajal iz razmišljanja teologa Kocijančiča, da smo vsi ljudje tako ali drugače verujoči, kolikor pač govorimo za resnico, ob tem pa uvedel svojo centralno tezo, da so umovanja te resnice med raznimi skupinami ljudi zelo različna, med njimi pa obvezno prihaja do nesporazumov. V tem oziru je avtor razlikoval tri skupine verujočih, ki govorijo o grehu, in sicer: ateiste, deklarirane pobožne ljudi in naposled religiozne teologe, ki z razliko od drugih edini mislijo svojo bivanjsko situacijo skozi teološke koncepte.
Sam pojem greha je avtor uvedel na podlagi eksistencialne problematike medosebnega razmerja med človekom in Bogom, ki ga je mogoče zaznati predvsem v občutenju želje po koncu individualne mizerije. Po avtorjevem mnenju je slednje mogoče razumeti kot erotičen odnos, kjer Bog predstavlja neskončno lepoto, ki sije nad verujočo osebo, katera je mimo njega neumna in grda in ki posledično kajpak ljubi grde in neumne reči, Bog pa tej grešni eksistenci v zameno vrača še več ljubezni. Ali rečeno z besedami Svetega Izaka Sirskega: tisti, ki je grešil proti ljubezni, trpi najhujše muke.
Kar nadalje zadeva greh, je avtor v sklepnem delu predavanja izpeljeval idejo o nekakšni tabeli grehov kot klenim pripomočkom, s katerim ljudje obvladujejo vsakodnevne situacije. Po tej predstavi naj bi šlo za zbirke zapovedi, katerih značilnost je ta, da zavoljo svoje izrazite statičnosti in omejenosti pravzaprav pomenijo odsotnost strahu pred Bogom. V tem oziru je Jan Peršič problematiziral eno izmed enciklik papeža Janeza Pavla II., kjer je le-ta napadal individualizem na področju razumevanja resnice in s tem domnevno meril na nekatere nepokorne teologe, ki zagovarjajo doktrino, po kateri naj bi si omejitve pri svojem delovanju postavljal vsak posameznik sam. Avtorju se zahteva po individualnemu postavljanju omejitev v resnici zdi bolj razumna, saj pomeni večjo osebno odgovornost, ki jo je mogoče razumeti kot posledico negotove eksistencialne situacije ob pogojih odsotnosti zapovedujoče avtoritete, denimo Cerkve.
Čisto na koncu pa se je avtor pozabaval z argumenti rimskokatoliške Cerkve proti homoseksualnosti. Argument o protinaravnosti se mu zdi v širšem kontekstu Cerkvenih doktrin, ki niso vselej naklonjene racionalizmu, neprepričljiv. Posebej revno se mu zdi prepričanje, da homoseksualnost ogroža družino kot osnovno celico družbe, saj naj bi šlo za nerodovitno prakso, ki posledično ogroža obstoj človeške vrste. Avtor to komentira s protiargumentom, da iz mističnega jedra krščanstva nikjer ne sledi zahteva po nadaljevanju človeške vrste. Poleg teh dveh argumentov avtor identificira še tretjega, ki je edini resnično teološke narave. Njegova vsebina je v tem, da naj bi bila homoseksualnost v nasprotju s človekovo višjo naravo. Slednji argument se po avtorjevem navajanju pojavlja sicer najbolj poredko, ker pa apologeti zanj ne ponujajo nobenih dokazov, ga označuje kot brezpredmetnega.
Poročilo je spisal Lev Centrih
Komentarji
komentiraj >>