“Fašizem je kapitalizem v trenutku, ko se razglasi kot zver. Naš današnji boj je kakor sleherni boj, boj za človeka proti zveri.” – Martin Andersen Nexö (Negsü)
“Naš program je zelo preprost: hočemo vladati.” Iz tega stavka, ki ga je nekoč izrekel Mussolini, zaudarja po finančnem kapitalu. “Država je etična univerzalna volja” – te besede je spregovoril taisti Mussolini ob neki drugi priložnosti. Tega pa Mussolini ni več govoril finančnemu kapitalu, marveč malomeščanstvu. Ali pa vzemimo še eno tako nasprotje. Na vprašanje, kaj je država, odgovarja Mussolini v parlamentu: “Država, to so karabinerji”, a v enciklopediji poje državi himno o “mitičnem občutju” in “etični univerzalni volji”. To je fašizem. Na eni strani program finančnega kapitala, na drugi strani gesla prenevarnih množic. Na eni strani teror, na drugi brezmejna demagogija.
Fašizem računa z instinkti in potrebami malomeščanskih množic in jih usmerja tako, da so neškodljive za razv
oj finančnega kapitala; boj proti proletariatu oblači v plašč nacionalizma, imperialistične težnje pa v obleko rasizma. V tem je smisel te brutalne ideologije. Ubiti v človeku tisto, kar ga dela človeka; stopnjevati njegovo nacionalno zavest tako daleč, da izpodrine človeško, in dokazati deklasiranim množicam, da imajo pravico živeti na račun drugega, na račun zatiranih narodov – ta prozorna imperialistična misel se skriva v “rasizmu”. Kjer pa ni te fraze, je “dvatisočletna kultura”, “narodno poslanstvo” ali kaj podobnega. A cilj je povsod popolnoma isti.Antikapitalističnim težnjam deklasiranih malomeščanov mora fašizem odbiti ostrino. Tu ima svojo podlago antisemitizem. Njegov namen je predvsem dati malomeščanskim in kmečkim množicam tarčo za te njihove težnje, ki bi sicer lahko postale finančnemu kapitalu nevarne. Nič drugega kakor komedija, ki ima namen zaslepiti razjarjene množice. Koder fašistični voditelji nimajo pri roki antisemitizma, tam stopi na njegovo mesto lažnivi “boj proti tujemu kapitalu” in podobne krilatice.
Tretja fašistična fraza je “harmonija med delom in kapitalom” ter stanovska (korporacijska) država. Na temelju te stare srednjeveške cehovske institucije skuša fašizem delavca popolnoma podrediti podjetniku. Korporacijski sistem ima nalogo postaviti človeštvo na podlago kast in tako razbiti enotno formo zatiranih razredov. S pomočjo kast naj bi odstranili razrede in razredne boje.
In fašistična kultura? Fašistične kulture ni! Prav tako kakor je fašistična diktatura poslednji, toda nujni ukrep finančne oligarhije v socialnoekonomskem pogledu, tako predstavlja tudi fašistično kulturno barbarstvo zadnji vzgib meščanske kulturne reakcije, brutalni napad na klice nove kulture, ki rastejo čez glavo tako imenovani meščanski civilizaciji in kulturi. Fašizem napada vsako znanstveno odkritje, vsako svobodno misel, vsako svobodno umetnost. Fašistična vlada izganja učenjake, pošilja žene iz služb, iz javnega življenja, uničuje inštitute za seksologijo, prepoveduje ateistična društva, skratka: vsak napreden vzgib v katerikoli panogi življenja. Otipljivo jasno piše o tem ameriški pisatelj Michael Gold:
“… Vsepovsod predstavlja fašizem preteklost: ohraniti hoče to, kar je zgodovina zavrgla. Naciji so pokazali s svojega stališča pravilen instinkt, ko so sežigali knjige Thomasa Manna, Romaina-Rollanda, Siegmunda Freuda, Alberta Einsteina in druge. Vsaka velika misel, sleherna znanstvena stvaritev zadnjih petdesetih let stoji v najglobljem nasprotju z nacijevskim ‘duhom’, ki je v svojem bistvu tisti malomeščanski duh, tisti duh rentnikov in trgovcev, ki nima potrebe niti po genijih niti po odkritjih…”
Ne smemo misliti, da se je to kulturno barbarstvo pričelo šele s prihodom fašizma na oblast, tako kakor se tudi diktatura monopolističnega finančnega kapitala ni začela šele s fašistično diktaturo. Ne, postopna likvidacija vseh naprednih elementov v meščanski kulturi se je pričela že davno, tisti trenutek, ko je postal kapitalizem ovira za nadaljnji ekonomski in socialni napredek človeštva. V tem hipu se je pričela meščanska ideologija izgubljati v idealistični filozofiji in po njej se je znašla neposredno v religiji, mistiki in praznoverstvu. Ne naprej – nazaj so šli iskat meščanski ideologi recept za rešitev.
Resnica vodi k spoznanju, da je potreben temeljit preobrat v socialno-ekonomski strukturi – temu pa se meščan upira. Kultura, ki vodi naprej, je zanj škodljiva; tu je materialni vzrok za “Untergang des Abendlandes”. Ko so nekateri angleški fiziki in biologi “odkrili”, da novi razultati naravoslovnih znanosti pobijajo materializem, je zelo dobro odgovoril angleški filozof Russel:
“… Vsega tega, s čimer so ti učenjaki podprli tradicionalne religiozne predstave, ne razlagajo kot učenjaki, marveč kot dobri meščani, ki so v strahu za svojo privatno lastnino in ‘čednost’. Vojna in ruska revolucija sta spremenili vse plašljive
ljudi v konservativce, profesorji pa so tudi drugače, že po svojem temperamentu strahopetci.”Fašistično kulturno barbarstvo je torej čisto dosledno nadaljevanje te smeri. Bistvene razlike med prejšnjim in sedanjim ni: kar so prej rušili s peresom, to sedaj uničujejo z ognjem in mečem. Fašistično kulturno barbarstvo je torej poslednja konsekvenca v razkrajanju meščanske kulture.
“… Ustvarili smo si svoj mit. Mit je vera in strast. Ni nujno, da bi bil tudi resnica.”
To je dejal Mussolini. Tako si namreč predstavlja fašist ljudske množice: “Kruha in iger…«
Namesto ideologije, umetnosti in kulture jim daje mit, šovinizem, ljubosumnost na vse, kar je “nacionalno”, in pa organizacije, uniforme, znake, parade, range, hierarhijo. Pomanjkanje idejnosti nadomešča z organizacijskim delom.
Toda: ali more fašizem vkleniti človeško misel v uniformo, v verige? Ne more!... Knjige, ki so zgorele na grmadah, grmé in ljudje, ki so padli v fašističnih ječah – živé.
EDVARD KARDELJ
"Ideologija fašizma"
Komentarji
komentiraj >> Re: ARTEFAKT 20: Ljudje, jajčeca, sekire...
Beba [16/06/2007]
OK. What next? And where is P. Karba?
Byeeeeee!
odgovori >>