Predavanje, ki ga je imel v Cankarjevem domu, je izhodiščno raziskovalo performativno brisanje meja med disciplinami v nekaterih umetniških delih. Meje naj bi ne potekale le med individualnimi umetniškimi oblikami, pač pa tudi med umetnostjo in družboslovjem, umetnostjo in filozofijo. Ramsay Burt je tako izpeljal tezo, da tovrstno brisanje meja med disciplinami nosi ključne posledice. Samo problematiziranje ločnic med disciplinami izziva namreč postavke, na podlagi katerih institucije regulirajo umetniške prakse. Ločnice temeljijo tudi na dogovorjenih konvencijah o pozicijah, ki jo gledalci, bralci, poslušalci zavzemajo v odnosu do družbenih diskurzov.

Kot ena opornih točk predavanja se izkaže pisanje Maurica Blanchota. Slednji se v izbranem in na predavanju izpostavljenem tekstu naveže na novelo, ki jo je Hermann Melville spisal daljnega leta 1853: Bartelby, pisar: zgodba Wall Streeta.

Takrat so odvetniki najemali pisarje, ki so izdelovali kopije legalnih dokumentov. V omenjeni zgodbi je bila to naloga Bartelby-ja, ki jo je sprva marljivo opravljal, nato pa je brez očitnega razloga postopoma odpovedoval. Čeprav je še vedno zasedal svoje mesto v pisarni, je, kadarkoli se ga je naprošalo, naj opravi delo, odgovoril: ''Raje ne bi.''

Blanchot piše, da je odklonitev prva stopnja pasivnosti. Vendar če je odklon premišljen in prostovoljen, če izraža odločitev, potem ni nezaveden. Odklon se nagiba k neodvisnosti od kakršnekoli determiniranosti in to je srž zavrnitve, ki jo neizprosni ''Raje ne bi'' izraža. Vzdržnost za katero se nikoli ni potrebno odločiti, ker predhodi vsakršno odločitev in ki ni toliko zanikanje kot odpoved.

Bartelby se vda, ne da to kadarkoli izrazi, razjasni kot samoodpoved – odreče se pooblastitvi, da bi govoril. ''Raje ne bi'' se zateka k neskončnem potrpljenju, negibljivosti, samo-zanemarjanju. Pasivnost je neizmerljiva. Je finalna, uničujoča sila totalitarnega, nudi razmerje hlapčevstva brez gospodarja.

Ramsay Burt izpostavi nekaj del Tino Sehgala in La Ribota , ki ''raje ne'' ponavljajo določene načine relacij med performerjem in gledalci, ki bi aktivirali normativne načine estetskega odobravanja. Pri tem izpostavi La Ribo /jev Distinghuished Project Number 26 - v katerem akterka postavljena v osvetljeno galerijo, ki ne ločuje prostora avditorija od odra, se ukvarja s pozornostjo vojerjev, ki opazujejo njeno gibajoče, nago telo.

Tino Seghal po drugi strani ne dovoljuje nobenih dokumentacij svojega dela, nobenih fotografij, videov ali zabeleženj. Svoja dela, ki so dogodki vpleteni v tesno interakcijo z gledalci, prodaja. Londonska Tate Galery je npr. lastnica enega izmed njegovih produktov.

Ramsay Burt je za središče zanimanja v tokratnem predavanju izpostavil pozicijo ''Raje ne bi''. Interesira ga potencialna aktivnost, ki jo vojer v gledališču, galeriji lahko razvije oziroma je od njega zahtevana. Kako torej v situacijah ne biti nevpleten, če pa se tu nahaja tisti drugi, ki lahko nazaj gleda nate? Kako tistega, ki gleda vedno soočati s samim seboj, z lastno prisotnostjo v situaciji, kot nečim, kar šteje, kar vpliva in oblikuje situacijo? Potencirati torej možnost, da lastna prezenca nosi posledice in se ne zateče v varno odpoved.

Dinamit iskala ariana.