* Včerajšnje dogajanje v Ljubljani je nedvomno zaznamoval že četrti nastop legendarnega tria, ki izvira iz Avstralije – Dirty Three. Menim, da benda, ki na sceni obstaja že 14 let, ni potrebno posebej predstavljati. Za vse, ki pa za bend še niso slišali, zadostuje, če rečem, da gre za zasedbo, ki iz spoja kitare, bobnov in violine ustvarja in neguje individualno, iskreno in prepoznavno zvočno celoto. Njihova glasba je živa, napeta in občutljiva, je dojemljiva ter neposredna. Kratkomalo je njihov otrok, s katerim so v recipročnem odnosu. Dirty Three oživljajo zvok, ki združuje surovo, še neimenljivo intimno doživljanje s prepričljivo drznostjo, ki izraža resnično in iskreno stališče primarnih človeških občutij. Zaradi tega čas, v katerem živijo – tj. čas trendov, zapovedi, pričakovanj - ni pomemben. Dirty Three niso zasedba, ki bi bila odvisna od uspeha, merjenega z žvenketom novcev. S samolastnim, neobremenjenim pristopom se zdi, kot da v zvok umeščajo lastno željo, svoj nagon.
Z včerajšnjim nastopom so ostro zarezali v torkov večer, mu razgalili drobovje in iz njega naredili spominjanja in ponovitve vredno izkušnjo. Prisotni so v odgovarjajočem stanju ekstatičnega razpoloženja prostor koncertne dvorane pretvorili v palubo ladje na viharni plovbi tako rekoč samih hitov ''umazanih treh''. Skozi drhtenje tal se je dobesedno dalo čutiti prevzetost obiskovalcev v sprejemanju glasbene ponudbe gostujočih Dirty Three.
Z umirjenim, skoraj ravnodušnim prihodom na oder je bilo jasno, da trojica nima namenov nekoga prepričevati v nekaj, v kar še sama ne verjame. Pri vzpostavljanju dialoga s publiko je imel s svojimi dovtipi glavno vlogo utrgan Warren Ellis, violinist skupine. Toda, čeravno je med nastopom oder pretežno zapolnjevala njegova hudomušna pojava, gre vsekakor za zasedbo, v kateri vsak prispeva tisto kar lahko: bobnar Jim White se je tudi tokrat predstavil s senzacionalno lahkotnim preobračanjem ritmov od minimalistično merjenih dotikov do eskalacij ritmov v zapletene kombinacije dobro merjenih udarcev, ki so se dopolnjevali z vztrajno zveznim, melanholičnim zvokom kitare Micka Turner-ja, oboje skupaj pa je izpolnila popolna izraba zmožnosti Ellisovega igranja na violino. Slednji k instrumentu pristopa z nagajivo otroško željo po eksperimentiranju, s katero širi načine rokovanja z njim in načine njegove uporabe.
Bili smo priča koncertu, za katerega se je zdelo, da se brez zastavljenega repertoarja spontano odvija sam od sebe, bodisi skozi zahteve glasbenih želja izpod odra bodisi skozi trenutne domislice Warrena Ellisa, vodje koncerta. S tem pristopom so nam postregli z ravno pravšnjo mero, lahko bi rekli najbolj udarnih skladb iz njihovega 14-letnega glasbenega ustvarjanja. V nasprotju z njihovimi pretežno umirjenimi albumi je bil njihov nastop zvočno napet in eksploziven. Njihova glasba, ki se napaja pri izvirih svetovne ljudske glasbe, je včeraj izžarevala impulzivnost in dinamičnost zvoka, ki se da naplesti s pomočjo preproste in nevpadljive osnove. Dramatični zapleti so svoj vrhunec doživljali v glasnosti in kontroliranem kaosu zvočnih izbruhov predirljivo glasne violine, drnca neštetih udarcev po bobnu in nažiganju po strunah. V enem stavku - bilo je pretresljivo in na srečo se je končalo brez poškodb. S čustvi nabit koncert se je po dobri pol-drugi uri zaključil s tretjim komadom v bisu, ki nas je prijetno izmozgane prepustil preostanku torkove noči.
Za konec naj poudarim anahronistično dimenzijo benda. Z iskrenostjo in zvestobo sebi presegajo svoj čas, kolikor za svoje podvzetje ne rabijo zunanje potrditve. Ravno zato se je dalo včeraj uživati v skladbah, starih več kot desetletje. Podporo, ki so je deležni, zagotovi sama njihova brezkompromisna drža, za katero je Nick Cave trdil, da predstavlja prihodnost rock'n'rolla. Dirty three bodo živeli, igrali in ustvarjali še tako dolgo, kot bo ustrezalo njim in samo njim – in ravno to je vražji rock'n'roll, ki ga zrcalijo.
Pripravila Martina D.
Komentarji
komentiraj >>