Sobota, 9. 6. 2007
tadej
* Thilges je duet iz Dunaja, ki se je še pred dvema letoma imenovala Thilges 3. Zasedbo je zapustil Armin Steiner, ki pa še vedno občasno sodeluje s preostalima članoma. Jedro Thilges tako tvorita Gammon in Nik Hummer, ki še vedno izkazujeta zvestobo elektronskemu eksperimentalnemu fetišu, prav tako pa tudi eksperimentiranju v nekoliko drugačni obliki, spajanju elektronike in iranskega etna. Ta etno projekt so, takrat še trije, začeli leta 2005, z EP-jem Izdiucz (beri:izdiuš). Zanj so v svoje vrste povabili oud-ista Asim Al-Chalabija ter pevko Zahreh Jooyo, ki sta oba iranskega porekla, za organsko ritem sekcijo kot "dopolnilo" elektronski pa je skrbel Peter Rosmanith. Na plošči “La Double Absence” pa se pojavita še dva priznana glasbenika, in sicer violinist Eyvind Kang, ki je med drugim sodeloval in snemal z Johnom Zornom in Mr. Bunglom, ter uveljavljeni pihalec na področju eksperimentalne godbe, Franz Hautzinger, tudi član klasične avantgardne zasedbe Zeitkratzer ter Comfort of Madness.
Električnim kvačkarijam, pod katere se podpišejo Thilges, je v svetu elektronske glasbe odkazano ugledno mesto. Glasbo proizvajajo z analognimi modularnimi sintetizatorji zvoka Doepfer, kar je v svetu tovrstnih eksperimentiranj prava redkost. Te synthe se namreč uporablja za proizvajanje klasičnih sintez, na primer dronov ala Vangelis ali stari Pink Floydi, Thilges pa to glasbeno svetinjo zlorabljajo in jo vzdržujejo na robu živčnega zloma. Iz modulov gradijo kompleksne sisteme, ki na neki točki prerastejo zmožnost človeškega nadzorovanja, tu pa se začne eksperimentiranje v pravem pomenu besede. Vendar se da tudi na takem gosto zaraščenem terenu utreti določene poti, te pa služijo kot dodelan in utrjen zvočni aranžma novemu albumu. Novi album “La Double Absence” je nadaljevanje iranske etno-elektronske kopulacije, ki se je začela pred dvemi dvemi leti z EP-jem Izdiucz. Izdiucz pa nekako pomeni spoj različnih materialov oziroma stapljanje kulturnih barier.
Arabska ljudstva imajo to prečudovito sposobnost, da živijo svojo umetnost, jo prepevajo in z njo razsipavajo iz dneva v dan. Že od nekdaj občudujem moč njihovega glasbenega izraza, skovanega pod težo udarcev življenjskega kladiva ter ostrino oblike, izbrušene v puščavskem vetru. Znotraj skrbno premišljenih glasbenih oblik, to je maqamov, ki so se skozi stoletja izoblikovali v mnogo različic in podrazličic, gojijo prav poseben patos, ki jim določa vidno mesto na glasbeni karti sveta. Ena močnejših glasbenih predstavnic teh držav pa je prav gotovo Iran, ki ima tudi to posebnost, da v svoji glasbeni teoriji drži maqame, namenjene improvizaciji. Ti na primer določajo fragmente melodij, ornamentacijo in podobno, zato je moč tudi v improvizirani iranski godbi prepoznati različne idiome, značilne za določene izvajalce.
Na prvi pogled bi lahko rekli, da se iranski etno biti ne godi nič hudega, saj svobodno pohajkuje po širnem kraljestvu mnogoterih poti. Vendar pa nam pravi uvid v stanje iranske glasbene biti ponudi šele ultimativna muzikološka izkušnja Thilges. Thilges jo namreč kar malce nesramno, v stilu Velikega Brata, zvlečejo pred reflektorje in s prstom pokažejo na njeno premajhno in utesnjeno obleko. Salo ji namreč sili ven iz vseh možnih nezakritih delov, to pa priča o dejstvu, da se uboga revica že dolgo na skrivaj hrani s "pravo" svobodno mislijo, in da samo čaka na digitalnega beduina, ki bi jo razrešil okovov in popeljal stran od domačega zapečka.
In če se ne omejimo samo na Iran, lahko rečemo, da je bilo takih kandidatov v zgodovini elektronske glasbe že precej. Vendar pa so se tovrstna osvobajanja večinoma sprevrgla v nedopustno pohabljanje glasbenih vrednot. Skoraj nikomur namreč ni uspelu ohraniti esencialnega elementa arabskega etna, saj je ta kot morska školjka, ki ob postavitvi v suho, elektronsko okolje izgubi ves lesk. Podobno se zgodi tudi z elektroniko, če jo hočemo priklopiti na puščavski pesek ali napajati v tamkajšnji oazi. Kajti problem etno-elektronske simbioze je v tem, da mora v sebi združiti dva popolnoma različna, izključujoča se glasbena pola. To sta praznina in ničevost votlih elektronskih poljan na eni strani ter vitalnost in življenje etno melosa na drugi. Ta na videz nepremostljivi dualizem pa so Thilges mojstrsko sprevrgli v nasprotno komplementarnost, ki se ne trudi več iskati skupne točke, ampak se dopolnjuje ravno v razliki. Z večanjem te razlike pa se (presenetljivo) šele začne prava simbioza etno-elektronike. Thilges namreč puščajo, da etno glasba koplje globoko po vseh globinah tradicije, elektronski del pa se neustavljivo razrašča v polju nepredvidljivega in novega. Seveda pa glasba Thilges ni redukcija na dvoplastni sendvič, ki je ravno toliko zgrešen kot skopo odmerjen, ampak je kot deblo drevesa, ki svoj obseg širi ravno z večanjem razlike med koreninami in vejami. Bolj kot prve kopljejo v zemljo, bolj se druge dvigajo v višave, bolj se ojačuje celotni sistem. Oziroma malce drugače povedano – pogoj konsistentnega svobodnega glasbenega eksperimentiranja je ravno čvrsta zakoreninjenost v glasbeni tradiciji.
Thilges so z nekaterimi živimi nastopi omenjeno prakso pripeljali do skrajnosti. Svoje komade so raztegovali v dvajsetminutnih spontanih novogradnjah, ki so se poigravale s prihuljenim razvojem iranske melodike, ob tem pa si v maniri elektronske nemoralnosti dovoljevali neizrekljive zvočne perverzije. In v tej obliki so Thilges dosegli svoj vrhunec. Glasbo so kot opozorilno tablo pred grozečo kataklizmo, ki se nahaja le korak naprej, zakoličili na sam rob možnega in tako postali glasniki spopada in sprave med starim in novim. Novemu albumu, oziroma kar celotni etno orientirani studijski produkciji, pa žal manjka te drznosti, ki preko neobzirnosti trenutka nastaja v polju sprotne socialno-akustične interakcije kot koncepta njihovih živih nastopov. Na albumu “La Double Absence” imamo tako le še skopljeno verzijo njihove sicer nenadjebljive zvočne vizije, ki pa je, kot že rečeno, podlegla studijski spodobnosti in sterilnosti.
Druga slaba stran plošče je ta, da na njej najdemo celotni EP Izdiucz izpred dveh let. Od tega se en komad nahaja celo v radio edit verziji, to pa predstavlja kar polovico plošče. “La Double Absence” je bila sicer obljubljena že za jesen 2005, sedaj pa se je pokazalo, da gre zamudo verjetno iskati v pomanjkanju časa glasbenikov, mogoče v boemskemu odporu do sistematičnega dela, nikakor pa ne v razvijanju ideje oziroma vsaj pisanju novih kompozicij. Kajti tudi preostali del albuma, to je pičlih dvajset minut materiala, večinoma, če ne kar v celoti, sestoji iz starih komadov, starih koncertnih znancev. Čeprav umanjkanja samega glasbenega razvoja v razdobju zadnjih dveh let na tej točki zasedbi seveda nikakor ne moremo očitati.
Vendar pa so te kritike le posledica zavedanja potenciala tega dunajskega kolektiva. Če album primerjamo s »podobnimi« izdajami na tržišču ali pa konec koncev s kakršnokoli plato s tendenco po odkrivanju novih glasbenih teritorijev, se album ponaša z visoko kvaliteto, premišljenostjo in dovršenostjo in očitno prednjači pred novimi etno projekti članov Throbbing Gristle, kot sta na primer Threshold HouseBoy's Choir ali prihajajoči Carter Tutti. Vsekakor gre za enega najboljših izdelkov zadnjega časa, ki ga v primeru Thilges odlikuje že kar samo po sebi umevna notranja zvočna dinamika, ki že en sam klik povzdigne na nivo kompozicije, ter popolna časovna mreža, v katero se lovijo in zapletajo zvočni metulji ženskega vokala in arabske lutnje.
Album “La Double Absence” od daleč izgleda bolj kot etno album, ki elektronsko plat prekriva s patino maqam-ske tradicije. Res, da se pod njo skriva analogno sladokusje, vendar električnih saturnalij zaradi umanjkanja soničnega razpaljota ne boste našli. Kljub temu album drži vso potrebno duhovno potenco, da penetrira globoko v uho vsakega poslušalca, ki je v prvi vrsti odprto za etno napeve bližnjega vzhoda. Vse tiste, ki pa tripate bolj na odklonske zvočne eksperimente, pa naj potolažim z informacijo o zaključnih dveh EP-jih iz serije desetih, ki sta izšla pred kratkim. Vendar navkljub vsej dovršenosti albuma za konec zasedbi še enkrat zamerimo odmik od tiste zlate sredine, ravnovesja med implozijo hladne eksperimentalne elektronike in eksplozijo čustveno nabitega etna, ki se včasih razkrije na njihovem živem nastopu. Ta odmik je predvsem posledica pokoravanja elektronike, ki s svojo uvidevnostjo celotni glasbi bolj škodi kot pa koristi. In glede na to, da smo vsaj kot bonus komad potihoma pričakovali kakšen koncertni astralni stretching, bi ga lahko pritaknili na to relativno kratko cedejko. Banda dunajska brezobzirna!
Komentarji
komentiraj >>