Petek, 22. 6. 2007
petrak
O INFLACIJI LITERARNIH FESTIVALOV V SLOVENIJI
Predpoletni čas ni le primeren trenutek za izdajanje knjig, letos se izkazuje, da je očitno tudi čas za številne literarne večere, debate o književnosti in posameznih knjigah, za gostovanja tujih pesnikov, okrogle mize in ne nazadnje tudi festivale oziroma književna srečanja. Kvantitativno je slovenski zainteresiranec za književnost zadoščen, še več – ljubitelj književnih vsebin mora letos nujno izbirati, saj poplava dogodkov prinaša tudi terminsko prekrivanje. Vsak izbira po svojih prioritetah. Kritično naravnanemu slušatelju literarnih vsebin pa se k-ja, torej kvantiteta in kvaliteta, ne kažeta v premosorazmerju.
S stališča obiskovalcev je povečana ponudba po eni strani ugodna, prav zaradi upada kakovosti in zaresne ambicioznosti – včasih se zdi, da je organizatorjem najpomembnejše že to, da je dogodek izpeljan, torej spravljen pod streho –, pa se po drugi strani izkaže, da je vsega dogajanja preveč. Srečanja, poimenovana z mogočnimi besedami, kot na primer mednarodni književni festival, se kmalu izkažejo za lepo zveneča imena. Izhajajoč iz programa se potencialni obiskovalec upravičeno vpraša, kaj sploh je književni, kaj mednarodni, in na kraju celo, kaj je festival. Slovenija je po površini majhna. Večerni obiski drugih koncev domovine ne bi smeli biti in niti niso nobena ovira, če bi zainteresiranega zvabilo zanimivo povabilo. Žal pa razen redkih izjem, ki z izvirnim programom prepričajo, je središče literarnega dogajanja vendarle prestolnica.
Festivali prav z odmikom od urbanega in centra ter s stikom z različnimi konci slovenske pokrajine lažje dosežejo stvarjenje nekega drugega, vzporednega sveta. Torej lažje dosežejo, da se udeležencem in obiskovalcem ustavi čas. Razen medanskega, ki je z leti izoblikoval številno občinstvo, se z obiskom že Vilenica, sicer festival povsem drugačnega ustroja, morda pa prav zato, ne more pohvaliti. Seveda drži, da so tovrstni dogodki namenjeni sladokuscem in da je vsak gost, sploh na festivalih, ki so manj naravnani za širšo množico, pridobitev in uspeh. A kljub želji po pritegnitvi večštevilnega poslušalstva se izkazuje, da so obiskovalci na vseh literarnih festivalih isti posamezniki, torej zainteresirana javnost: pesniki, kritiki, uredniki, prevajalci in še kakšna izjema. Prav zaradi tega dejstva se zastavlja vprašanje, čemu organizirati festival zunaj Ljubljane s ponovljenimi idejami, ki so bile izpeljane pred kratkim v prestolnici, na primer že dve okrogli mizi na temo literarne kritike, tretja ponovitev je sledila na Spogledih.
Festival Pranger je edini, ki si ne meče peska v oči. Za organizatorje je festival odkrito namenjen zainteresirani javnosti in ta javnost od njega tudi veliko dobi – pravoverno interaktivno druženje med pesniki, kritiki in pesniškimi prevajalci ter zainteresiranimi posamezniki. Kaj se torej zgodi, ko književni festival zunaj Ljubljane ne ponudi dovolj zanimivih vsebin? Tistih, ki so jim namenjeni, ni, to so lokalni prebivalci, tisti, ki sodijo v zainteresirano javnost, ne vidijo razloga, zakaj bi si ogledali reprize nekih dogodkov ali pa jih program preprosto ne prepriča. In ker je Slovenija tako velika in premore toliko obiskovalcev in toliko zaplankanosti in toliko samoljubnih in vase zagledanih literarnih krogov, se vam zgodi, da vam širokogrudno ponudi tri (potencialno rečeno) literarne festivale. In pravilo, kdor ni z nami, je proti nam, je na obzorju. Herbersteinsko srečanje v Velenju, po novem Herbi 07, je potekalo iste dni kot književni festival Spogledi v Slovenski Bistrici in kot enodnevni Haiku festival 2007 v Ljubljani. Pa saj – Slovenija ima veliko pesnikov in še več Slovencev pesni. A ti, ki so jim ti festivali namenjeni, so doma, misleč, da to, kar pišejo, so pesmi. In ti, ki organizirajo, so skromni, veseli vsakega, ki zaide.
Kako pa na ta vprašanja gleda eden od organizatorjev teh treh festivalov? Spoglede 2007 v Slovenski Bistrici je organizirala založba Litera iz Maribora. Pred mikrofon smo povabili organizatorja Orlanda Uršiča.
[...]
Po mnenju o sočasnem dogajanju dveh književnih festivalov v bližnji okolici smo povprašali tudi prevajalko Barbaro Pogačnik, organizatorico mednarodnega srečanja pesnikov prevajalcev Sinji krog, ki se je festivalu Spogledi pridružilo in mu prispevalo levji delež k zanimivosti ter opravičilo naziv mednarodnega festivala. Namreč le udeleženci prevajalske delavnice so bili tuji gostje.
[...]
O pesniški festivalski ponudbi v Sloveniji je razmišljala in se z Orlandom Uršičem in Barbaro Pogačnik, organizatorjema bistriškega književnega festivala Spogledi 2007, pogovarjala Petra Koršič.
Komentarji
komentiraj >>