Torek, 10. 7. 2007
goran
* O tem, da je v Montrealu nadvse pestro glasbeno dogajanje, trobijo že gosi na strehah. V preteklosti so bili tam najbolj na udaru post-rockerji, trenutno največ direndaja zganjajo post-punkerji, že vrsto let pa si svoj kos pogače režejo tudi nekateri širše znani elektronski producenti. Trije najbolj opazni, ki so si vsaj v začetku delili sorodno estetiko, so Tim Hecker, Akufen ter seveda Scott Monteith alias Deadbeat. Med tem ko se Hecker trenutno ukvarja s tistimi bolj abstraktnimi formami in ko Akufen po uspehu, ki ga je bil deležen z albumom ’My Way’ iz leta 2002 počiva na lovorikah, Monteith nadaljuje s tisto prepoznavno elektronsko dubovsko formo, ki jo je nastavil s svojim prvim albumom za berlinsko založbo Scape. Tam se je našel kmalu po prelomu tisočletja, ko je na domačem, Montrealskem festivalu Mutek, spoznal Stefana Betkeja, ta pa mu je poleg založniških uslug, pomagal tudi pri oblikovanju njegovega izraza. Od tod seveda tudi podobnost v godbah obeh producentov, vendar pa se Monteith s temi opazkami ne obremenjuje preveč, temveč raje ustvarja glasbo, ki ga pač veseli.
Ta na zadnjih štirih albumih vsaj na prvi posluh ni doživela večjih preobrazb, vendar pa je to bolj pavšalen vtis. Monteith namreč goji neko kontinuirano estetiko postavljeno na izrazito dubovsko platformo, ki jo v osnovi pač ne spreminja. Zato pa veliko več pozornosti namenja teksturam, ki z albuma v album postajajo bolj dodelane in tudi nova plošča ’Journeyman’s Annual’ predstavlja v tej smeri precejšen korak naprej. Tista bolj abstraktna, ambientalna plastenja so dala prostor strukturiranim, okoli melodičnih linij spletenim dubovskim disciplinam, ki glasbo umeščajo v sodobne, urbane, na basu postavljene prakse. V posameznih skladbah se močno približa britanskim dubstep in grime producentom, vendar za razliko od obeh preveč formalistično zastavljenih žanrov, Monteith ostane na strani, ki precej bolj spoštljivo gleda na izročilo dubovskih glasbenikov, tudi tistih jamajških. To zavest mu je bržkone vcepilo odraščanje in spoznavanje z glasbo v Torontu, kjer je izvzemši Jamajko, svoj dom našlo največ dubovskih poetov. Zanimivo je, da se kljub tem vplivom Monteith do sedaj ni odločal za naveze z vokalisti. Sam pravi, da v preteklosti za tovrstna sodelovanja pač ni srečal pravih ljudi. No, tokrat jih je očitno našel, saj se v treh skladbah pojavi tudi vokal. Bristolčan Bubbz se s hip-hopovsko obarvanimi rimami spogleduje s plesnim grime-om, Moral Undulations skozi žgoč vokal poda tekst s političnim nabojem, Montrealčan Jah Cutta pa na Monteithovih dancehall ritmih kuje ragga rime. Ta sodobni dancehall ali pa ragga, v spomin prikličeta približno pet let star projekt Kevina Martina pod psevdonimom The Bug, s katerim je pred nekaj leti oglušel tudi obiskovalce na Metelkovi. Eklektičnost Monteith tokrat ponudi tudi v inštrumentalnih skladbah. Če se na eni strani spogleduje z dubstepom, pa na drugi še vedno črpa zaprašen zvok berlinskega podzemlja. Sprehaja se po polju, ki sta ga markirala Rhythm & Sound, ter se postavi ob bok odličnima digital dub producentoma Kode 9-u ter White Mice-u. Poleg izrazite digitalne obdelave zvoka, ponovno uporabi nekaj razmeroma neokrnjenih vzorcev, med katerimi denimo izstopa violina njegove someščanke Sophie Trudeau, ki jo sicer poznamo iz zasedb Godspeed You Black Emperor ter A Silver Mount Zion. Album zaokroži Deadbeatov remix skladbe ’Black Stacey’ ameriškega spoken word poeta Saula Williamsa, ki le še nekoliko doda k raznorodnosti vsebine, vendar pa je ta spretno povezana v koherentno celoto.
Za razliko od politično nastrojenega predhodnika, se album ’Journeyman’s Annual’ napaja iz bolj poetičnih situacij. Že posamezni naslovi razkrivajo, da se je šel Monteith tokrat popotnika in večji del skladb je nastal prav med njegovimi obsežnimi turnejami širom oble. Morda se tudi tu skriva delni vzrok za eklektičnost ploščka, čeprav Monteith pravi, da ga bolj kot razlike med posameznimi scenami, fascinirajo njihove podobnosti. Kakorkoli že, ’Journeyman’s Annual’ je v primerjavi s predhodniki precej bolj dodelan album in Monteitha postavlja ob bok sorodnim cenjenim producentom, ki ob vse večji veljavi dubstepa, ponujajo tudi nekaj za ušesa vajena starejših jamajških praks.
pripravil Goran Kompoš