Sreda, 25. 7. 2007
goran
* Danes poslušamo koncert britanske synth pop zasedbe Human League, ki prav letos praznuje svojo trideseto obletnico. To pomeni, da njihove začetke najdemo v letu 1977, to pa je tisti čas, ko je punk osvobodil glasbeno prizorišče vseh predsodkov in pravil. Temu pritrjujejo tudi člani The Human League, ki pravijo, da po tem, ko se je zgodil punk, pred seboj niso imeli več nobenih ovir za povsem brezkompromisno ustvarjanje. Ob tem frontman Philip Oakey nekoliko posmehljivo doda, da so (za razliko od punkerjev, ki so obvladali vsaj tri akorde), sami pri igranju uporabljali le en prst. Bili so namreč eden prvih novo valovskih bendov, ki je celotno zvočno podobo zgradil le na sintetizatorjih in vokalu, kitar, ki so sicer takrat veljale za nepogrešljiv inštrument znotraj popularnih godb, pa Human League torej v začetnem obdobju niso uporabljali. To je bilo v tistem času tako neobičajno, da jih nihče ni jemal resno, še najmanj glasbeni založniki, ki so jih posmehljivo zavračali rekoč; “vrnite se, ko boste imeli posnetih vsaj nekaj pravih skladb”.
No, še preden so se lotili iskanja založnikov, so v domačem Sheffieldu že postali eden vodilnih bendov na plodni sceni, ki je s ponudbo prekašala celo tisto Manchestersko. To nekdaj cvetoče industrijsko severno-angleško mesto je ravno ob koncu sedemdesetih zapadlo v krizo, ki jo je povzročila mednarodna konkurenca in brezdelna mladež je zatočišče pač našla v glasbi. Pojavile so se številne zasedbe, ki so v svoj izraz vpenjale elemente elektronske glasbe, močno klubsko dogajanje pa je vzpodbujalo medsebojno tekmovalnost in posledično je rasla tudi njihova kreativnost. Najbolj vplivna sheffieldska formacija v tem času so bili bržkone Cabaret Voltaire, katerih zgodbo in glasbo predstavljamo v DJ Grafitih to soboto, ko bomo v večjem obsegu opredelili tudi samo sheffieldsko sceno.
Ta velja za zibelko elektronskega popa in verjetno ni naključje, da je v začetku devetdesetih tam vzklila najbolj znana britanska etiketa za elektronsko glasbo – Warp Records. Kdo ve, kaj bi se v primeru, da bi bila ta založba ustanovljena 10 let prej, zgodilo s to izjemno plodno sceno, saj je prav dejstvo, da v Sheffieldu takrat ni bilo nobenega založnika, v največji meri vplivalo na to, da se je tamkajšnje burno glasbeno dogajanje razmeroma hitro končalo. Bendom je popularnost pač zrasla dovolj, da je to pritegnilo londonske založnike in večina bendov je takrat tudi zapustila domači kraj. Med njimi tudi The Human League, ki so se z albumom ‘Dare!’ (ki danes velja za novo-valovsko klasiko) preselili na britanske lestvice in pobrali tudi nagrado Brit za najbolj prodoren bend v letu 1982. Takrat sta bend že zapustila ustanovna člana Ian Craig Marsh ter Martyn Ware, ki sta bila po mnenju mnogih prav tisti talentirani del zasedbe, vendar pa se je pozneje torej pokazalo, da tudi Philip Oakey še zdaleč ni bil glasbeni analfabet. Bojda je bil tisti glavni razlog za razhod ta, da je Warea in Marsha bolj zanimal glasbeni del, Oakeya pa predvsem performance in podajanje glasbe skozi status pop ikone. Deloma je to potrdil tudi z angažmajem šolark Susan Sulley ter Joanne Catherall, ki ju je takrat povabil na obsežno turnejo, čeprav ne ena ne druga nista imeli nobenih glasbenih izkušenj. Očitno pa sta obe zadovoljili pričakovanja, saj še danes tvorita dve tretjini jedra zasedbe.
Svoj prvi koncert so The Human League oddelali že kmalu po ustanovitvi, in sicer na sheffieldskem Art Collegeu, ki je takrat veljal za najbolj priljubljeno koncertno prizorišče. Tam so nastopili na povabilo post-punkerjev 2.3 – benda, ki je na sheffieldski sceni oral ledino. Martyn Ware se spominja, da sicer niso znali ničesar zaigrati, da pa so se vseeno podali na oder in očitno bili tudi dovolj suvereni, saj je prav ta večer ponudil obilico inspiracije za prisotne in številni med njimi so pozneje tudi sami ustanovili svoje bende.
The Human League so svoj navdih našli predvsem v glasbi pop zvezdnikov tipa Donna Summer in Abba, ki so jo križali z estetiko Kraftwerkov ter krautrockerjev Neu in Can, blizu pa jim je bila tudi glasba eksperimentalistov Johna Cagea, Steva Reicha in drugih, čeprav so sami vedno težili k neki pop formi, ki je bila pozneje poimenovana elektronski pop. Ne smemo spregledati niti vpliva glam rockerjev Roxy Music ter Davida Bowieja, in prav slednji je bil na njihovih koncertih reden gost, poimenoval pa jih je kar ‘prihodnost pop glasbe’. Eno od svojih prvih turnej so denimo preživeli celo kot predskupina Iggya Popa, morda najbolj bizarna kombinacija pa se je zgodila na enem njihovih prvih koncertov, ki so ga odprli za someščane Def Lepard. Slednji so takrat za številne izpadli groteskno, saj je ob futuristični glasbi The Human League postalo jasno, da je ta pop-metal forma postala stvar preteklosti. Oakey in druščina so v prihodnjih letih (z nekaj daljšimi odsotnostmi) koncertrirali praktično ves čas, izdajali pa so tudi nov material, s katerim sicer niso ponovili uspeha albuma ’Dare!’, vseeno pa so se uveljavili kot ena najbolj prepoznavnih britanskih zasedb. Eno bolj dejavnih let je bilo tudi leto 2003, ko so koncertrirali po evropskih festivalih, nadaljevali turnejo v Združenih državah, se za nekaj nastopov podali še na avstralsko celino in konec leta oddelali še kopico koncertov na domačem otoku. Zadnjega od njih so zapečatili tudi s prvim uradnim koncertnim DVD-jem, s katerega bomo torej tisti audio del zaužili v nadaljevanju. Koncert je bil posnet v brightonski dvorani Dome, ki je med drugim znana tudi po tem, da je tam svojo zmago na evroviziji v letu 1974 slavila zasedba Abba. Human League so se predstavili s tisto standardno koncertno ponudbo iz zrelega obdobja, ko ni nič več prepuščeno naključju in ko se zasedba za potrebe živega muziciranja razširi v sedem glav. Skladbe ostanejo v razmeroma nespremenjeni obliki, in vsaj s tega vidika bi lahko rekli, da je bolj kot podajanje nekih novih idej, v ospredju pač predvsem nostalgija. To pa seveda ne pomeni, da na odru spremljamo neke zdolgočasene starčke, saj so še vedno polni entuziazma, svojo glasbo pa podajajo nadvse prepričljivo in potrjujejo, da so še vedno eden najbolj aktualnih synth-pop bendov. Tudi repertoar je bil tisti standardni, v katerem predstavijo nekatere skladbe z njihovega zadnjega albuma in večino starejših uspešnic, ki zdržijo še dandanes. Za popoln vtis audio-vizualnega spektakla je seveda najbolj primeren format DVD (ki si ga lahko mimogrede ogledate tudi na Youtubeu), tokrat pa bomo zaužili le audio verzijo
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>